Moj spletni dnevnik

Nočem

Pred časom sem v Vodnikovi domačiji predaval o slovenski pank poeziji, ki je ostala še kako živa vse do današnjih dni. Za lažje razumevanje okoliščin in dejavnikov, ki so nas prisilili k pisanju pank verzov, sem si pomagal z nekaterimi anekdotami iz sivih osemdesetih, ko smo tavali po znameniti ljubljanski megli, ki je danes skorajda ni več. Kam je izginila, ne ve nihče. A to niti ni več pomembno.

Več na: vecer.com

Srajca z rožicami

Človek se počasi navadi lastnih zablod, in če ni pretiraval z načrti, ima veliko možnosti za ohranjanje zadostne mere optimizma, s katerim lahko kljubuje žalosti, ki se z leti lepi na podplate minevanja. Tako je tudi z mojimi obiski morja, ki so pozlačeni s posebno vrsto otožnosti in hkratne hvaležnosti. Tisti, ki so doživljali morje bolj kot nagrado, nekakšno darilo, in ne zgolj kot golo dejstvo, bodo vedeli, o čem govorim. Nekateri se zavejo velike modrine šele, ko so povsem na dnu. In v tem ni nič slabega.

Več na: delo.si

Ljubljana–Trst–Ljubljana: Hrepenenje z okusom cimeta

Ne vem, zakaj, a že nekaj časa si želim z vlakom v Trst. Kot bi hotel potešiti neko davno željo, ki mi je izpustila roko, zdaj pa jo poskušam spet najti in jo odpeljati na mesto zločina. Vem, sentiment je le še potrošno blago, na katerega se lovijo najbolj naivni. Način, kako obiskujemo Trst, pove vse. Sposodimo si ga za nekaj ur in takoj pozabimo nanj, do naslednjič. Kot bi šel nekoga pozdravit, čeprav temu že dolgo ni mar zate. Ja, takšen je Trst, vzvišen in hladen; pusti ti vedeti, da mu ni mar zate – tega sem vajen, zato se razumeva.

Več na: dnevnik.si

Zakaj nisem postal Edo Babnik

Zima ne popušča. Kot bi želela pokazati, da je še vedno dobra stara. Vseeno sem moral ven, ker mi ne dela računalnik; osnovno orožje vsakega svobodnjaka, ki se bori na trgu. Še dobro, da je z menoj android. Najraje bi si zapel tisto otroško: oj, le naprej, oj, le naprej, dokler je še vetra kej. Pa nisem čisto prepričan – se mi nekako ne zdi vesela. Kaj pa če zmanjka vetra. Na tipkovnici mojega računalnika je vse manj črk, ki delajo. Njim ga je že zmanjkalo. Čudno je. Pišem in se nenehno vračam, ko ugotovim, da manjkajo črke in ločila; pritiskam, a ne gre. Dober pesnik, mrtev pesnik, je bilo zadnje, kar sem vtipkal. Zanimivo, črke niso protestirale. Kot bi vedele, da je to edina resnica. Naš narod zna proslaviti smrt pesnika, njegovega življenja pač ne. Prešeren se še ni dobro ohladil, življenje pa je že v ustaljenih tirnicah. Hodim in prisluškujem tišini Tivolija, ki je prazen kot slovenska kultura, dan potem. Nasproti mi prihajata upokojenki, ki se vzneseno in prešerno menita.

Več na: dnevnik.si

Romanje za metaforo

Naučil sem se biti previden. Najbrž malce prepozno, a kaj zato. Tako je vsaj bolj zanimivo. Nenehno sem v zaostanku, zato ne morem igrati na rezultat. Taktika je jasna – ni taktike. Samo napadam, oblegam nasprotnikova vrata, kar je tudi edini čar te igre. Napadalni nogomet je najlepši, saj si nenehno prizadeva za en sam cilj: gol, ki je zaključna metafora. In kot vsi dobro vemo, ga bo vsak prej ali slej dosegel. Pa četudi v zadnjih sekundah svoje edine tekme.

Več na: dnevnik.si

Stran 2 od 41234