Moj spletni dnevnik
Počasni dež
Dobro, da vsaj pišem počasi, ker še ne vem, kam me bo vse skupaj pripeljalo, če sploh kam. Kaj pa vem, morda pa sploh ne bi smel začeti pisati. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehati. Ti si nehal, ker te je preganjalo, kar si napisal, ne tisto, česar nisi napisal. Kar je veliko bilo bolj pošteno.
Vlak hrepenenja
Zgodba o Trstu. Sarajevu. Ljubljani. Bežigradu in Šiški, Mostah, Viču in Zalogu. Ter o tem, kako smo izgubili Center. Semezdin Mehmedinović je eden mojih najljubših avtorjev. Nekoč sva bila sicer prijatelja, a naju je vojna spet naredila za tujca. No, ne povsem. Danes sem predvsem njegov bralec. Čeprav on tega ne more vedeti, se vez med nama spet poglablja. In to me nemalo veseli. Vez, ki se zdaj zdi celo močnejša kot v časih druženja v predvojnem Sarajevu, glavnem mestu naivnosti, kot bi...
Verjemi v svoj koš, Luka
Marsikaj mi je rojilo po glavi med gledanjem nabora lige NBA, na katerem je bil naš Luka Dončić izbran kot tretji po vrsti. Najprej sem se spomnil pokojnega Dražena Petrovića, ki je šel leta 1986 v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu, prav tako kot najboljši igralec stare celine. Dražen je bil takrat vsaj toliko naš, kot je danes Luka, in tudi o njem smo bili prepričani, da bo nekoč najboljši tudi onstran velike luže. Ker smo še verjeli v svoj koš in smo imeli dovolj ponosa, da se nismo...
SOS – Stranka oportunistov Slovenije
Kar nekaj kolegov iz javnega sektorja me je v zadnjem času pobaralo, zakaj nisem ustanovil stranke prekarcev. Češ, toliko vas je in res bi morali imeti nekoga, ki bi v parlamentu reševal vaše težave. Moram priznati, da sem se tudi sam kar nekaj časa poigraval s to idejo, a sem se kaj kmalu ugriznil v jezik. Kajti prekarci smo v resnici najbolj vitalen del družbe, ki se že predolgo koplje v lastnem oportunizmu, iz katerega ni videti izhoda. Zato ne čudi, da volivci, če jim sploh še lahko tako...
BDP, kultura in umetnik: Do zadnjega optimista
Nekoč, davno tega, v precej drugačnih časih, mi je pevec nekega slavnega rock ansambla svetoval, naj raje neham voziti avto, češ da to škodi navdihu. Želel me je prepričati, da smo mi pesniki rojeni za nekaj drugega in da je šofiranje za nas nevarno. Ker sem ga spoštoval in ker sva si bila takrat še precej blizu, sem si njegove besede zapomnil, a šofiranju se vseeno nisem mogel odpovedati. Tako kot tudi pisanju ne. Zdaj seveda ne bom izvedel, ali bi bilo moje pisanje drugačno, če bi vrnil...
Jaz nisem doma
Hrvaška in Slovenija sta precej bolj povezani, kot si upamo priznati. Pa ne le zato, ker je na Hrvaškem v poletni sezoni vse polno Slovencev, ki so zares srečni šele takrat, ko pobegnejo iz svoje Slovenije. Seveda v tem segmentu samozatajevanja prednjačijo tisti iz prestolnice, za katere je bila Ljubljana od nekdaj nujno zlo, mesto skratka, ki ga je treba prej ali slej zapustiti. Nadaljevanje na vecer.com.