Moj spletni dnevnik

Naučil sem se biti previden. Najbrž malce prepozno, a kaj zato. Tako je vsaj bolj zanimivo. Nenehno sem v zaostanku, zato ne morem igrati na rezultat. Taktika je jasna – ni taktike. Samo napadam, oblegam nasprotnikova vrata, kar je tudi edini čar te igre. Napadalni nogomet je najlepši, saj si nenehno prizadeva za en sam cilj: gol, ki je zaključna metafora. In kot vsi dobro vemo, ga bo vsak prej ali slej dosegel. Pa četudi v zadnjih sekundah svoje edine tekme. Več na: dnevnik.si

Hodim po mestu in zagledam ogromen plakat, na katerem piše: Gospodje, jaz vam ne verjamem. Spodaj datum koncerta, ki se ima zgoditi šele oktobra naslednje leto. Komu se spet mudi, se vprašam. In preberem, da bo koncert v Stožicah. Ah ja, seveda. Napolniti je treba dvorano. To pa ni hec. Torej nekdo res ne verjame. Dobro, si rečem, samo da smo živi in zdravi. Naj bo, tudi to je marketing. In hodim naprej, po cestah mesta. Obiščem očeta, ki je kot običajno zaspal med gledanjem italijanske lige,...

Pred kakšnimi dvajsetimi leti sva se z Bojanom Krajncem lotila družbeno koristnega projekta Verjemi v svoj koš, pod okriljem katerega sva želela obnavljati in oživljati zapuščena in nefunkcionalna košarkarska igrišča po Sloveniji. Zadeve sva se lotila, ker sva verjela, da lahko pod zunanje koše vrneva mularijo, ki je že začela izgubljati stik z lokalnimi igrišči in iskati svoje partnerje za basket, kot smo ulični košarki rekli nekoč, v virtualni resničnosti. Začela sva polna optimizma, ki sva...

Danes je praznik. Mar res? Zakaj za vraga potem pišem, če bi moral praznovati. Ja, praznovati! Kaj že? Aja! Brezdelje. Kaj nismo samostojni kulturni ustvarjalci zgolj zajedalci, ki jemljemo poštenim davkoplačevalcem, ki jim niti poezija ne more več pomagati iz zagate, v katero jih je spravila materialistična misel, pod katero se kobaca uboga narodova bit? Kaj govorim, za vraga!? Saj me bodo raztrgali, izobčili. Kje je samocenzura, bi dejali moji nekdanji novinarski kolegi, ki so ohranili...

nama nihče ne zavida še sama sebi ne ko greva spat se svet spre in naju vzame dokler pač gre

Vedno se je igral sam. V vsakem kriku je slišal lasten krik, v vsakem srcu je trpel zase. Ko je prvič videl konja ga je bilo strah, ker je imel tako velike in iskrene oči. To ni dobro, si je mislil. Te oči so predobre, preveč vroče, na soncu tisočerih zavistnežev. Speklo jih bo, strlo pod nebo, kot hlad človeškega stremljenje. Hodil je sklonjeno in gledal dol, tudi kadar je čutil ponos. Bil je sin slepega konja, brez stika z vedno istimi lažmi, preveč preplašen preveč konj, premalo človek....