Ne vem, zakaj, a že nekaj časa si želim z vlakom v Trst. Kot bi hotel potešiti neko davno željo, ki mi je izpustila roko, zdaj pa jo poskušam spet najti in jo odpeljati na mesto zločina. Vem, sentiment je le še potrošno blago, na katerega se lovijo najbolj naivni. Način, kako obiskujemo Trst, pove vse. Sposodimo si ga za nekaj ur in takoj pozabimo nanj, do naslednjič. Kot bi šel nekoga pozdravit, čeprav temu že dolgo ni mar zate. Ja, takšen je Trst, vzvišen in hladen; pusti ti vedeti, da mu ni mar zate – tega sem vajen, zato se razumeva.

Več na: dnevnik.si