Moj spletni dnevnik

Verjemi v svoj koš, Luka

Marsikaj mi je rojilo po glavi med gledanjem nabora lige NBA, na katerem je bil naš Luka Dončić izbran kot tretji po vrsti. Najprej sem se spomnil pokojnega Dražena Petrovića, ki je šel leta 1986 v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu, prav tako kot najboljši igralec stare celine. Dražen je bil takrat vsaj toliko naš, kot je danes Luka, in tudi o njem smo bili prepričani, da bo nekoč najboljši tudi onstran velike luže. Ker smo še verjeli v svoj koš in smo imeli dovolj ponosa, da se nismo nikogar bali. Šibeniški velikan je šel tja prepričan, da bo tudi Američanom pokazal, kar jim gre. Ni ga zanimalo, kaj piše v pogodbi, v kateri so bile njegove igralne minute vnaprej zreducirane. Hotel je igrati in zmagovati, tako kot je bil vajen. Vendar mu tega niso dovolili. Vsaj ne takoj. Portland je imel visoke ambicije in dva igralca, ki sta bila vsaj na papirju boljša. Drexler in Porter sta morala igrati, čeprav je bilo jasno, da je jugoslovanski kapetan boljši vsaj od enega.

Nadaljevanje na delo.si.

SOS – Stranka oportunistov Slovenije

Kar nekaj kolegov iz javnega sektorja me je v zadnjem času pobaralo, zakaj nisem ustanovil stranke prekarcev. Češ, toliko vas je in res bi morali imeti nekoga, ki bi v parlamentu reševal vaše težave. Moram priznati, da sem se tudi sam kar nekaj časa poigraval s to idejo, a sem se kaj kmalu ugriznil v jezik. Kajti prekarci smo v resnici najbolj vitalen del družbe, ki se že predolgo koplje v lastnem oportunizmu, iz katerega ni videti izhoda. Zato ne čudi, da volivci, če jim sploh še lahko tako rečemo, vsake štiri leta volijo sebi podobne, upognjene, pohlevne in do obisti preračunljive lovce na družbeno dobro, se v njih prepoznavajo in jim odpuščajo laži, prazne obljube ter vsemogočo ideološko navlako, pod katero ni etike in resnice za enega samega človeka, ali bolje rečeno – prekarca. Torej tistega, ki je ves čas odvisen izključno od lastne kreativnosti in resursov, izvirajočih iz duhovnega habitata.

Nadaljevanje na vecer.com. read more…

BDP, kultura in umetnik: Do zadnjega optimista

Nekoč, davno tega, v precej drugačnih časih, mi je pevec nekega slavnega rock ansambla svetoval, naj raje neham voziti avto, češ da to škodi navdihu. Želel me je prepričati, da smo mi pesniki rojeni za nekaj drugega in da je šofiranje za nas nevarno. Ker sem ga spoštoval in ker sva si bila takrat še precej blizu, sem si njegove besede zapomnil, a šofiranju se vseeno nisem mogel odpovedati. Tako kot tudi pisanju ne. Zdaj seveda ne bom izvedel, ali bi bilo moje pisanje drugačno, če bi vrnil vozniško dovoljenje in šel naprej peš. In mi je tudi malo mar.

Nadaljevanje na dnevnik.si.

Jaz nisem doma

Hrvaška in Slovenija sta precej bolj povezani, kot si upamo priznati. Pa ne le zato, ker je na Hrvaškem v poletni sezoni vse polno Slovencev, ki so zares srečni šele takrat, ko pobegnejo iz svoje Slovenije. Seveda v tem segmentu samozatajevanja prednjačijo tisti iz prestolnice, za katere je bila Ljubljana od nekdaj nujno zlo, mesto skratka, ki ga je treba prej ali slej zapustiti.

Nadaljevanje na vecer.com.

Tujci v svojih hišah

Po dolgem času se mi je zdelo primerno obiskati eno najbolj priljubljenih mestnih gostiln, ki je bila nekoč celo zbirališče ljubljanskih alternativcev z obeh bregov. Danes je to seveda resna restavracija, namenjena predvsem zahtevnim turistom iz vseh koncev sveta. Vseeno sem si drznil sesti za eno od dragocenih miz in skromno naročiti rižoto s čičeriko, ki jo je priporočil sam šef strežbe. Seveda ni šlo brez obveznega uvoda o izjemnem kuharju, ki nikdar ne razočara, tako da sem se počutil kar malce počaščen, da bom lahko deležen takšnega gurmanskega doživetja.

Nadaljevanje na vecer.com.

Nočem

Pred časom sem v Vodnikovi domačiji predaval o slovenski pank poeziji, ki je ostala še kako živa vse do današnjih dni. Za lažje razumevanje okoliščin in dejavnikov, ki so nas prisilili k pisanju pank verzov, sem si pomagal z nekaterimi anekdotami iz sivih osemdesetih, ko smo tavali po znameniti ljubljanski megli, ki je danes skorajda ni več. Kam je izginila, ne ve nihče. A to niti ni več pomembno.

Več na: vecer.com

Stran 1 od 41234