Zima ne popušča. Kot bi želela pokazati, da je še vedno dobra stara. Vseeno sem moral ven, ker mi ne dela računalnik; osnovno orožje vsakega svobodnjaka, ki se bori na trgu. Še dobro, da je z menoj android. Najraje bi si zapel tisto otroško: oj, le naprej, oj, le naprej, dokler je še vetra kej. Pa nisem čisto prepričan – se mi nekako ne zdi vesela. Kaj pa če zmanjka vetra. Na tipkovnici mojega računalnika je vse manj črk, ki delajo. Njim ga je že zmanjkalo. Čudno je. Pišem in se nenehno vračam, ko ugotovim, da manjkajo črke in ločila; pritiskam, a ne gre. Dober pesnik, mrtev pesnik, je bilo zadnje, kar sem vtipkal. Zanimivo, črke niso protestirale. Kot bi vedele, da je to edina resnica. Naš narod zna proslaviti smrt pesnika, njegovega življenja pač ne. Prešeren se še ni dobro ohladil, življenje pa je že v ustaljenih tirnicah. Hodim in prisluškujem tišini Tivolija, ki je prazen kot slovenska kultura, dan potem. Nasproti mi prihajata upokojenki, ki se vzneseno in prešerno menita.

Več na: dnevnik.si