Moj spletni dnevnik

Kdo je velik?

Kdo je velik umetnik? Kdo je velik pesnik? Kdo je velik prijatelj?

Če bi trdil, da je Esad veliki pesnik, bi bil velik gobec. Zmerna ljubezen do poezije mi je odmerila premajhno referenčno gredico, da bi mu jaz meril ustvarjalno veličino. Povsem mogoče je, da nima pojma. Povsem mogoče je, da ni slab. Lahko pa zatrdim, da je velik pesnik. Celo to si lahko dovolim reč, da je eden večjih. Mogoče eden največjih. Morda največji. Njegova opazovalnica in poetski pretvornik sta nasajena na dveh metrih. Povsem gotovo je, da se tam začne njegova poezija. Torej je ne nek način velika. Rad jo preberem. Še raje razumem. Najraje pa sem deležen tiste v živo, ki je izrečena, preden bo prebrana.

Januarja v prvem svitu prilezeva pod Kamniško sedlo. Idilično gorenjska samota se prvič snide s Esadovim arzenalom športnega preklinjanja. Snega izve za mamo, mraz za sestro. Popolna disonanca dveh vrhunsko neponarejenih estetik! Totalen žur! Meglice se odmaknejo z vzhodne stene Brane. V naju se vrže znani kič. Saj veste kateri. Tisti, ki v prsih budi domoljubje in mu do solza manjka samo še zven Dovžanovih citer. Esad, ki se ga prizor dotakne, iskreno dahne: »Jebo te stari, lijepo ko Biokovo.« Blasfemija? Neokusnost? Ali pač tisto, kar loči velike od velikih? Prijateljev in pesnikov!

— Miha Šalehar

Ko kupujete pri umetniku

Ko kupujete pri samostojnem umetniku, kupujete več od slike, zgodbe ali pesmi. Kupujete na stotine ur eksperimentiranj in na tisoče napak. Kupujete dneve, tedne, mesece in leta frustracij in trenutkov čiste radosti. Kupujete noči polne strahu pred neplačanimi položnicami, skrbi za hrano, denar za otroke. Ne kupujete zgolj stvari, kupujete del srca, del duše, del nekega življenja.

— Rebekah Joy Plett

Pa da to krene

Najlažje se skriješ tam, kjer je veliko ljudi, pravijo tisti, ki so se morali skrivati pred svojimi ženami, da bi uživali v skriti ljubezni. Pravzaprav se sploh ne smeš skrivati, ker boš sumljiv – sebi in drugim. Morda sebi še bolj, ker najbolj pomembno je biti odkrit do samega sebe – pa četudi v slabem. Razlike so tako ali tako zanemarljive, predvsem pa neopazne. Zato je bolj praktično ostati skrit med sebi enakimi, torej ne kazati odkritosti. Ker odkritost je droga za reveže, pesnike in podobne. Ko jih spusti, jih boli in potem pišejo o njej, je nekoč zapisal pesnik na vlaku proti Conneyju Islandu. Toda brez nje tudi ne gre, še posebej, kadar se vmeša ljubezen. Takrat se ti zazdi, da je treba stvari narediti konec, da je treba vse skrito dati na tnalo in udariti z vso silo, kot da bi se morala vsa skrita preteklost sramovati pred vznesenostjo trenutka, ko se je pokazala ljubezen, v vsej svoji veličini. Kolikokrat sem naredil napako in vse skrito zastavil za trenutek resnične odkritosti. Nepošteno do vseh zakladov, ki sem si jih z leti nabral v podpalubju zavesti. Nesmotrna odločitev za en izhod, čeprav jih je bilo in jih je na voljo še precej. Neumnost brez primere, toda je že tako, da je odkritost srca včasih tako močna, da ji ne more do živega še tako žlahtna in dragocena skrivnost. Ampak, koliko škode lahko povzročiš z eno samo eksplozijo odkritosti, z enim samim vzklikom ali vzdihom, navsezadnje. To vedo le tisti, ki so dali vse in na koncu dobili nič. Skrito je vendarle tisto, ki ostane, pa naj gre reka življenja po še tako ravni strugi. Vsak zavoj je lahko odklon, ki smo ga čakali, da bi spet lahko vrnili skrito. Kdor pravi, da v trenutkih odkritosti ni niti za trenutek podvomil, je seveda licemer in je kot takšen slabši kot tisti, ki ga je dvom pripeljal do skrivanja. Skrivalnice so bile od nekdaj izhod, vsaj zame. Že kot otrok sem se znašel pod mizo, od koder sem pozorno prisluškoval razgovorom tet, ki so se poglabljale v kavne usedline na dnu svojih filđanov. Že takrat se je zdelo, da skorajda nič ne more biti skrito. Obred vrtenja skodelic in iskanja skritih poti, po katerih se je odpravljala usoda, se je imenoval gatanje ali tako nekako. Še danes me presune, ko se spomnim, s kakšno gotovostjo so si delile nasvete, potem ko so odkrile, kaj pomeni ta ali ona vijuga v kavnih usedlinah. Kot da je bilo že od nekdaj vse jasno in ni več moglo biti nobenih skrivnosti. Usodnost je bila v zraku in zdelo se je, da ji ne more uiti nobena skrivnost. Seveda so bili najbolj pogosti subjekti v kriminalnih observacijah mojih pametnih tet, sorodnic in sosed njihovi možje, sinovi ali svaki, ki niso niti slutili, da je vsak njihov vzgib v naprej določen, pa če so tako hoteli ali ne. Vsaka njihova skrivnost je bila vkomponirana v zgodbo iz skodelice in noben njihov korak ni mogel uiti budnim očem njihovih žena, mater ali babic. Kaj klavrna usoda moških, ki naj bi bili glave družin. Tako je vsaj nekoč velevala bosanska tradicija. Pa to seveda niso bili, ker je bilo skrito v rokah njihovih žensk in ne obratno. Zato jim ni preostajalo drugega, kot da so se oklepali lastnih sanjarij in alkoholnih blodenj, skozi katere so se lahko vsaj za nekaj časa skrili v svet iluzij. Tam so bili spet oni tisti, ki ustvarjajo pravila in režirajo tisto, kar je bog že zdavnaj zrežiral. Vse je bilo že od začetka narisano na stenah bosanskih filđanov, zato se ne splača bežati in skrivati. Od tu morda takšno olajšanje, ko se danes sprehajam po sarajevskih ulicah in prisluškujem zateglim glasovom mujezinov, ki se oglašajo z minaretov. V tej lahkotnosti pa obstaja tudi dvom, brez katerega preprosto ne gre: vera, še posebej islam, poseduje več skritega kot odprtega. Vera, ki je namenjena razkazovanju, je nemalokrat sama sebi namen, zato ji raje pravim religija. Najbolj očiten primer razprodaje le te je teleevangelizacija, z vsemi God Channeli Saudi Televizij, ki želijo na vse pretege razkriti resnico o bogu, a ga s tem le še bolj skrivajo. Tako nenehno obnavljajo mit, ki ga je treba podrejati okoliščinam. V mojem sprehodu je več vere kot na vseh njihovih kanalih skupaj, čeprav še zdaleč ne morem trditi, da sem vernik.

Seveda v tem tekstu ne morem mimo Branimirja Štuliča, ki je najbolje vedel, kaj je samota mesta. Tajna su vrata podzemnih voda. Treba li da saznaš kamo odlazim/izmišljajući potrebu za promjenom/treba li da saznaš sve što osjećam/vrati se u ladicu/lice ispod pepela/tanka crna linija – Johan je resnično vedel vse o ljubezni in skritem. Zar je ikome više potrebno? Njegova verzija pesmi Mamica su štrukle pekli, meni nisu nikaj rekli me je nenehno vračala v prijedorske večere, ko sem z nestrpnostjo pričakoval, katera pita iz bogatega zaklada moje tete bo pristala na nizki muslimanski siniji. Vsaka je dišala kot prva in to je bilo tisto, kar me je navdajalo s posebno blaženostjo. Naj je šlo za sirnico, kljukušo, krompirušo, zeljanico, burek, ali preprosto maslenico, v kateri ni bilo ničesar razen testa, napake ni bilo. Vonj je bil vedno pravi in šele veliko kasneje sem ugotovil, kaj je bilo tisto skrito v pitah bosanskih hanum. Pravzaprav je bila vsaka zase original, ki ni trpel ponaredkov. Zato so bile potrebne spretne roke, ki so poznale mero. Kar je pomenilo, da mere ni bilo. Vsega je bilo več kot preveč in to je bilo pri vsem najbolje. Tudi ko je bilo treba testo politi z oljem, ni bilo milosti. Kako rad sem imel poln vonj po mastnem. Nekaj tega sem začutil tudi na ljubljanski tržnici, v poznih sedemdesetih, ko smo stali v vrsti pred velikim kioskom. Tudi tam je bil burek tako masten, da je bil papir, v katerega so ga zavili, moker, še preden si uspel plačati. Skrito se je cedilo po rokah še dolgo po tistem, ko si pojedel burek. Seveda se je burek jedel s prsti, tako kot se jedo čevapčiči.

Skrito je bilo tudi v mojem osnovnošolskem spričevalu, ki sem ga nekaj let podpisoval namesto mojih staršev, ki niso smeli vedeti, koliko negativnih ocen sem si nabral že v petem in šestem razredu. Prav tako sem podpisoval tudi ukore in ostale dokumente, ki so jih iz šole pošiljali domov po moji pošti. Seveda se mi takšno skrivanje ni obrestovalo, saj sem na koncu končal na cesti, z nedokončano osnovno šolo. Ko gledam nazaj, se ne morem otresti občutka, da je Ljubljana ena sama velika skrivalnica. Ljubezen do nje je bila zato od nekdaj zarotniška, prikrita in zaverovana vase. Nikdar pa zares zavarovana, čista in neposredna. Od tu morda tisti obvezni cinizem, ki se ga nisem in nisem mogel napiti v zgodnjih osemdesetih, ko smo se skrivali po študentskem naselju, v disku Študent, pa v FV-ju na Vodnikovi ulici, v najbolj prostorni kleti našega »undergrounda«. To so prostori, ki so bili nekoč prostranstva, urbanistične praznine, ki jih lahko danes izpolni le še skrivnost, s katero sem se zlil v eno. Pletenina na zaloški cesti, prav tam, kjer je ustavljal delavski avtobus, s katerim sem se vozil na šiht, je danes podobna izginotju, s katerim je treba živeti naprej, brez pretirane patetike. Ljubljana ne dovoljuje patetike, čeprav je ima v svojem bistvu v izobilju. Vsaka vožnja od Pletenine do končne postaje dvojke, kjer me je zbudila slaba vest, ker sem zamudil v službo in tako izdal svoje soborce, je bila skrivalnica. Tako kot je bila skrivalnica vsaka minuta, ki sem jo lahko preležal na kartonih, za velikimi pečmi v pekarni na Šmartinski, kjer sem delal natanko leto in mesec dni. Tam so tudi padle prve resne pesmi, ki so bile reakcija na slabo počutje, ki sem si ga povzročal s čezmernim pitjem in uživanjem različnih nedovoljenih substanc. Pogosto sem prišel v službo naravnost iz diska Študent, ali kar z železniške postaje, kjer sem tudi naredil srednjo šolo. Seveda se mi je rock’n’roll poznal in moja storilnost je pošteno zaostajala za vnemo tistega delavskega razreda, ki sem mu posvetil nekaj nostalgičnih pesmi. Zanje sem bil nekdo, ki se skriva pred obveznostmi in preprosto noče sprejeti dejstva, da se le s pridnostjo pride daleč. Tako smo se začeli skrivati, oni pred mano in jaz pred njimi, dokler nisem nekega dne izstopil z delavskega avtobusa in se dokončno skril v pesmi. Tretjo izmeno je zamenjala železniška postaja, stanovanje na Vodmatu pa so nadomestile sobe v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer smo »držali stik« s študentskim gibanjem. To je bil čas domačih zabav, na katerih se je veliko pilo, kadilo in fukalo, čas skrivalnic, ki so se končevale z izgoni, na sivih ljubljanskih ulicah, s svincem v nogah in žveplom v glavah. Pa tudi čas odkritih pesmi, v katerih ni bilo skrivanja. Saj drugače tudi nismo znali in hoteli. Tako kot moj brat po peresu in srcu Brane Bitenc, ki je, s hrbtom obrnjen publiki, prepeval: »Skor n’kol več nisem doma, ko se zjutri zbudim.« Še danes me zadene do obisti, ko slišim njegov prodoren glas. Tisto, kar je bila za Braneta Šiška, so bile zame Moste, kraj neskončne melanholije, zavite v sivino, ki reže do bistva. Jutranji obredi v Štravsovem stanovanju na Rojčevi: pečena jajca s suho salamo, s pogledom na jutranje Moste; nestimulativnost, ki smo jo reševali s prvimi peri in žvenketom praznih flaš. Praznina je bila edina, v katero smo se lahko skrili. Pa vendarle je bilo v vsem skupaj dovolj ljubezni, da smo lahko krmarili skozi svinčene ljubljanske ulice. Rojčeva ulica je dala tudi pesem, ki sem jo napisal petindvajset let kasneje, v nekakšnem navalu odkritosti in potrebe: »Rojčeva 8, vhod od zad al od spred, vseen mi je, si rekla, oboje mi je všeč.« Mimogrede naj povem, da gre za čisto fikcijo. Tistim, ki mislijo, da je bila tam res neka ženska, ki ji je pasalo oboje, moram povedati, da temu ni tako. Nisem se skrival po blokih in iskal vhodov, saj sem rabil predvsem izhod, nazaj v skrito. Terase, tiste prave, ki se vzpenjajo nad Moste in kar kličejo po samomorilcih, so nekaj vhodov stran in na njih ni več lahko dostopati. Vrata, ki so bila v osemdesetih na stežaj odprta, so danes striktno zaklenjena, verjetno tudi zato, da se ne bi kdo spomnil in poskusil, kako je leteti brez padala. Kot da so samomorilci v demokraciji še bolj diskriminirani kot v socializmu, ki je na trenutke dovoljeval več odkritosti, kot smo je deležni danes. Samomor je nekaj skritega, kar se ne dogaja pred našimi očmi, zato ni priporočljivo, da o njem razmišljamo kot o nečem, kar je del naše resničnosti. Čeprav skoraj ne mine teden, da se kdo ne bi pognal pod vlak, ki mimo študentskega naselja drvi proti morju ali obratno. Nihče se ne ozre, ker nikogar ne zanima. Črna kronika bi morala postati skrita kronika. Kaj se ti lahko zgodi, če v Ljubljani narediš samomor, je najbolje opisal Bitenc v svoji pesmi Možgani na asfaltu. Mislim, da jo še znam na pamet, gre pa nekako takole: »Možgani bi prav fino brizgali po zmrznjenem asfaltu/ljudje bi hodili mimo in se smejali/kreten bi rekli in se smejali.« Zato je včasih res bolje, če se pošališ na lasten račun. Pa naj bo položaj še tako zajeban. Nikdar ne bom pozabil, kako sva sedela pri mojem pisateljskem prijatelju, ki sem mu za to priložnost dal umetniško ima Majakovski. Globoko razočarana nad ljubezenskimi neuspehi sva bila bolj ali manj tiho. Le tu in tam je padla kakšna beseda tolažbe, ki pa ni dolgo držala. Žalostno sem gledal skozi okno nekam dol, v globino, ko sem zaslišal besede, ki so me vrnile v življenje: »Ti kar skoči dol, jaz takoj priletim za tabo.« Takšna samoironija me je popolnoma razorožila in kar naenkrat sem spet začutil tla pod nogami. Prijatelj, tu na tem mestu se ti zahvaljujem za odkritost. In že se peljem naprej po Zaloški, mimo doma Španskih borcev, kjer smo v osemdesetih igrali z Lenimi kostmi, hard rockerji, pri katerih je pel nekdo v skea bootkah, tja proti Fužinam, kjer se stolpnice zaletijo skupaj in so lahko popolnoma tiho. Teden dni se nisva videla, ker si zbolela. Zato sva se odločila, da pridem, kljub nevarnosti, da se bo bolezen prenesla tudi name. Ti si tega ne bi želela, meni je skoraj vseeno, samo da se te spet dotaknem, da vidim tvoje ubijalske oči in usta, v katera tako rad padam. Dovolj je, da se zagledam v tvojo spodnjo ustnico in že sem pripravljen na neskončno poljubljanje. Nobene skrivnosti torej, odkrito od začetka, pa naj se zgodi, kar se mora. Fužinski bloki že dolgo spijo, ali pa se tako le zdi, ko prideš dol, zavita v šal, vse gor do nosu. Moja mala muslimanka, v mestu brez mošeje. Padeva si v objem in se začneva ovohavati, ločena s šalom, ki naj bi me varoval pred virusi. Kmalu se začneva poljubljati čez feređo, kot psa z nagobčniki, dokler nama ne postane vseeno, ali bom zbolel še jaz. Počasi te popolnoma odkrijeva in najina usta se končno najdejo. Skrito postane odkrito, religija pade pred navalom pohote. Jezika sta mehka in voljna kot že dolgo ne in edino, kar si želiva, je, da se nikdar ne neha. Ker najino skrito je v popolni odkritosti.

Ljubljana je polna ljudi, ki bežijo pred lastnim mestom. Kadar jim gre kaj narobe, se takoj zatečejo k znanim frazam, kot je denimo tista: »Ah, kako bi jaz zdaj šel nekam.« Kot da je Ljubljana najbolj grozno mesto na svetu in kot da takšnih ni nikjer drugje. Samo da smo originalni, pa je vse v redu. Še vedno slišim vzdih nejevoljne pisarniške delavke, ki v navalu slabe volje izdahne: »Jaz se bom izselila iz tega mesta.« Njena statura priča o nasprotnem: ne, ona se ne bo nikdar odselila, vse to, tukaj in zdaj, bo delila z vsemi nami. Njej je samo pomembno, da o njej mislimo drugače. Samo zato gre in nič več. Pa kljub temu se splača razmišljati o skriti Ljubljani: o težki tišini NUK-ovih hodnikov, ki jo prekinjajo koraki tistih, ki hrepenijo po znanju, ali pa zgolj razmišljajo, berejo, karkoli že, o skritih znakih, ki mi jih pošiljajo klošarji, ko mi pravijo: »Dobro si se izvlekel«, ali pa: »Gospod, bog vas blagoslovil«, o samoti Trubarjeve preden pade večer, mimobežnih razgovorih, ki ne govorijo o politiki ali literaturi, pa vendarle govorijo vsem. Obstaja razlika med tem, kako se začenjajo dialogi v Ljubljani ali pa v Sarajevu. Kot da bi se ljudje, ki se v Sarajevu lotevajo splošnih debat, bolj zavedali, da ne bodo povedali nič spektakularnega. V Ljubljani se tistemu »kako si kaj« pristopa z večjo težo in resnostjo. Ali pa je to le plod moje utvare, izum samote, Invention of solitude, kot bi dejal Auster. Čeprav sem z ljudmi prijazen, sem prepričan, da je moja odprtost del moje skrivnosti, kadar jo skrbno varujem in ko jo razsipam naokrog. Skrito se rojeva v osami, Ljubljana pa zna biti sama. V njej je veliko neizrekljivega in še več neizrečenega. To je mesto, ki te lahko ubrani, ne pa tudi skrije.

Toda še ena ironija: tega teksta o skritem ne bi bilo brez odkritosti. Takšen sem in drugače ne gre. Tudi ko sem kaj skrival, tega nisem počel uspešno, saj sem se moral na koncu vedno odkriti. Zato se vprašam: se vse to skrivanje splača? Mar sem na svetu zato, da bi ostal sam v množici. Če že, potem raje v New Yorku ali Berlinu, kot pa v Ljubljani. Ne moreš se skriti, čeprav se Ljubljančani tako radi skrivajo pred svojim mestom. Toda pravo vrednost svojega mesta doživiš šele, ko si daleč stran in začneš pogrešati tisto, kar si prej najbolj preziral. Tako je tudi z ljubeznijo, ki se pogosto obnovi šele, ko se oddaljiš in začneš novo skrivalnico.

O tem, kako smešno je lahko skrito in neizgovorljivo, govori tudi naslednja anekdota. Mojemu dobremu prijatelju Buriču jo je na pisateljskem srečanju v Tuzli povedal pesnik Ivan Kordić. Ivan slovi kot izjemen ustni pripovedovalec in veteran, ki je srečal skorajda vse pomembnejše južnoslovanske pisatelje, od Crnjanskega in Krleže, do Andriča, Kiša in Kovača. Komunistični politik Hamdija Pozderac, eden najpomebnejših Bosancev nasploh, se je nekega dne zbudil s hudim mačkom. Bilo je v Bugojnu, na enem od najbolj priljubljenih lovišč za funkcionarje, ki so tam malo streljali na medvede, predvsem pa veliko jedli in se zabavali. Ker je bil Hamdija človek, ki je rad prisluhnil ljudem, ga je skorajda vsakdo od hotelskega osebja kaj prosil: natakarica, da bi ji zaposlili sestro, »šef sale«, da bi njegovega sina vzeli v srednjo gostinsko šolo v Sarajevu in nenaposled servirka, ki je iskala drugo delovno mesto. »Hamdija pa ves brezvoljen«, pravi Ivan, ki najbolje ve, kako težki so lahko mački, »samo čaka, da začne prihajati hrana …pa da to krene.« In tedaj je Ivan naredil legendarno gesto z rokama, kot da bi mahajoč z eno preko druge imitiral rotacijo steamrollerja in jagenjčka na ražnju, priljubljeno balkansko in komunistično jed. Zdaj že veliko ljudi v Ljubljani maha z rokami in govori »pa da to krene«, čeprav se jih zelo malo spominja Hamdije Pozderca in Bugojna. In ravno v tem je šarm te anekdote, v kateri se skriva toliko mentalitetskega in antropološkega, resničnega in hkrati nesmiselnega. Tako kot v frazi »idemo to«, ki jo tako radi uporabljajo nogometni trenerji mlajših kategorij, kadar se jim zazdi, da njihovi varovanci delajo ravno tisto, kar bi morali. Seveda se za tem skriva marsikaj nedoločenega, kar nas na koncu pripelje do cilja.

Vedno sem imel rad skrito. Žal mi je življenje postlalo tako, da sem živel od odkrivanja, ali še bolje rečeno: od slačenja. Zdaj se spet slačim, da bi našel odkrito. Toda tokrat, zanimivo, me golota ne moti.

Iz knjige skrito.si

Stran 4 od 41234