Kdo je velik umetnik? Kdo je velik pesnik? Kdo je velik prijatelj?

Če bi trdil, da je Esad veliki pesnik, bi bil velik gobec. Zmerna ljubezen do poezije mi je odmerila premajhno referenčno gredico, da bi mu jaz meril ustvarjalno veličino. Povsem mogoče je, da nima pojma. Povsem mogoče je, da ni slab. Lahko pa zatrdim, da je velik pesnik. Celo to si lahko dovolim reč, da je eden večjih. Mogoče eden največjih. Morda največji. Njegova opazovalnica in poetski pretvornik sta nasajena na dveh metrih. Povsem gotovo je, da se tam začne njegova poezija. Torej je ne nek način velika. Rad jo preberem. Še raje razumem. Najraje pa sem deležen tiste v živo, ki je izrečena, preden bo prebrana.

Januarja v prvem svitu prilezeva pod Kamniško sedlo. Idilično gorenjska samota se prvič snide s Esadovim arzenalom športnega preklinjanja. Snega izve za mamo, mraz za sestro. Popolna disonanca dveh vrhunsko neponarejenih estetik! Totalen žur! Meglice se odmaknejo z vzhodne stene Brane. V naju se vrže znani kič. Saj veste kateri. Tisti, ki v prsih budi domoljubje in mu do solza manjka samo še zven Dovžanovih citer. Esad, ki se ga prizor dotakne, iskreno dahne: »Jebo te stari, lijepo ko Biokovo.« Blasfemija? Neokusnost? Ali pač tisto, kar loči velike od velikih? Prijateljev in pesnikov!

— Miha Šalehar