Redkokdaj nas še kaj pretrese, tako zelo, da si želimo storiti nekaj skrajnega, morda celo nedopustnega, preprosto zato, ker nam ni več do takšnega življenja. In še tedaj se raje ustavimo, še enkrat razmislimo, izračunamo, pretehtamo razloge za in proti, si položimo zaključni račun in na koncu dojamemo, da se ne splača. Ampak vendarle. Zakaj se ustavimo? Kdo nas ustavi? Ko se vprašamo kaj takšnega, sledi šok. Ker odgovor je že dolgo tu in je karseda preprost. In krut. Nihče nas ne ustavi! Sami se ustavimo! Sami iz sebe, proti sebi. Ker smo preprosto takšni, kot oni drugi, ki jih tako radi preziramo. Ves konformizem in plašno strinjanje, s katerim so nas uplinili z varnih položajev oblasti in privilegijev, je ostal na dnu, spodaj, kjer se plazimo, oblečeni v težka oblačila državljanske ubogljivosti. Nič ne pomaga, če se tega zavedamo in prepričujemo sebe in druge, da mi nismo brezčutni opazovalci popolnega propada družbenih vrednot. Naenkrat se najdemo pred obličjem zla, v katerem ni nobene duhovnosti, presežne vrednosti ustvarjalnega nemira, zgolj samost spravljivega, poslušnega in zanesljivega občana. To smo mi, ne oni. Ker živimo v času, ko je spreminjanje vlog obvezni program slehernega borca za preživetje, je praktično nemogoče ločiti med dobrimi in slabimi. Saj so običajno ravno slabi tisti, ki znajo najbolje igrati. In veste zakaj? Zato, ker ne pokažejo čustev, oziroma ravnajo z njimi karseda ekonomično. V športnem žargonu bi dejali, da imajo pregled nad igro. Nama se takoj vse prebere z obraza, mi je nekoč navrgel prijatelj, ki mu ni bilo všeč, da je vseskozi odkrit in dostopen vsakemu kretenu, ki pride mimo. Verjetno ga je utrudilo nenehno dajanje, kakršnega bi moral biti publicist in medijski strokovnjak vajen. A ni obupal. Ni izobesil napisa: danes smo prodali vso iskrenost, zato smo do nadaljnjega zaprti. Ni naredil tega, ker ve, da drugače ne gre.

In ko smo že pri eksistenci in egoističnim nagnjenjem slehernega posameznika, ne morem mimo filma Hannah Arendt. Pravzaprav ne morem mimo nje, ki zagleda birokrata, namesto demona, majhnega, dolgočasnega birokrata, ki vse zanika. Govorim o nacističnem zločincu Adolfu Eichmannu, katerega sojenje postane njena obsesija. In to samo zato, ker je skušala razumeti. Preprosto ni ji bilo jasno, kako je lahko takšen beden in dolgočasen uradnik, povzročil tolikšno zlo. Vsi so jo opozarjali, da gre za okorelega zločinca, ki je odgovoren za smrt milijonov, ona pa je še naprej rinila v tisto, kar je videla pred seboj. In ni pustila čustvom, da so zameglili razum. Do zadnjega trenutka ne. Peklo jo je spoznanje, kako lahko nekdo izniči samega sebe, samo zato, da ne bi bil kriv, ne pred sabo ne pred drugimi. In Eichmann dejansko ni bil kriv, ker ni razmišljal. In to je ta banalnost zla, ki je tu, z nami, ves čas, v pogonu, tako kot država, ki hrani samo sebe, zato, da nas lahko drži v suženjstvu, ki smo si ga navsezadnje izbrali sami. Vladajo nam plitki ljudje, ki ne razmišljajo o revežih, pravih žrtvah, ker so se sami izmazali, ali pa so se rodili rešeni, lepi in prazni, zločinci, ki sklonjenih glav lomastijo v svoje večne pisarne in tam podpisujejo male smrtne obsodbe, mala potrdila za tiste, ki jim gre za silo. In nihče ni kriv, ker nihče ne razmišlja o nepotrebnem; nepotrebno pa je domala vse, kar ne prinaša zadovoljstva, pa če je to zadovoljstvo še tako obrabljeno, obsceno in podtaknjeno. Torej ni demonov, so samo dolgočasni birokrati, ki nič ne vedo. Zjutraj se poskrijejo po svojih službah, popoldan pa hitijo na obvoznice, ki jih vodijo daleč stran od mesta zločina. Za seboj puščajo mestna jedra, opustošena duha, ki ga ti ljudje ne potrebujejo, oziroma ga imajo ravno dovolj za svoja mala zadovoljstva, zato ga vedno znova odnašajo v svojih sivih uniformiranih oblačilih, nekam daleč na periferijo, v mir svojega nerazmišljajočega sveta. Kadar se vendarle soočijo s kom, ki nima te sreče, da bi bil zaprt v svet gotovosti in prividne brezbrižnosti, pokažejo svoj človeški obraz, s katerim izvršujejo svoje ukaze. Takrat tudi sami postanejo žrtve lastne pozicije, ki jih nekje globoko dela nesrečne. Le da tega ne vedo, dokler ne srečajo prave žrtve sistema, v katerem ni milosti za nikogar. Naenkrat se zazdi, da vsi razmišljamo, si delimo mnenja, smo skratka odprti za resnico, dokler je trgovina odprta, oziroma so na sporedu poročila. A temu seveda ni tako. Ker razmišljati ni dobro, znajo povedati tisti, ki tega niso nikdar zares počeli. Vsekakor ne tako kot naša junakinja, ki ne prezira, ali sovraži, ampak zgolj opazuje in hoče razumeti. Obenem pa ne pusti, da bi bila kakorkoli pristranska, ker ve, da bo tako izgubila svojo pravico do mišljenja. Tudi za ceno ugleda in položaja v družbi. Hannah Arendt je tvegala zato, da bi svet spoznal banalnost, ki nam vlada in nas na koncu ubije, pa če se to sliši še tako bombastično. Kar živimo danes in tu, ji samo pritrjuje. Še več. Najhuje je to, da je banalnost absolutno zmagala, z njo pa vsi tisti, ki jim takšno stanje ustreza.