Kar nekaj kolegov iz javnega sektorja me je v zadnjem času pobaralo, zakaj nisem ustanovil stranke prekarcev. Češ, toliko vas je in res bi morali imeti nekoga, ki bi v parlamentu reševal vaše težave. Moram priznati, da sem se tudi sam kar nekaj časa poigraval s to idejo, a sem se kaj kmalu ugriznil v jezik. Kajti prekarci smo v resnici najbolj vitalen del družbe, ki se že predolgo koplje v lastnem oportunizmu, iz katerega ni videti izhoda. Zato ne čudi, da volivci, če jim sploh še lahko tako rečemo, vsake štiri leta volijo sebi podobne, upognjene, pohlevne in do obisti preračunljive lovce na družbeno dobro, se v njih prepoznavajo in jim odpuščajo laži, prazne obljube ter vsemogočo ideološko navlako, pod katero ni etike in resnice za enega samega človeka, ali bolje rečeno – prekarca. Torej tistega, ki je ves čas odvisen izključno od lastne kreativnosti in resursov, izvirajočih iz duhovnega habitata.
Nadaljevanje na vecer.com.