Marsikaj mi je rojilo po glavi med gledanjem nabora lige NBA, na katerem je bil naš Luka Dončić izbran kot tretji po vrsti. Najprej sem se spomnil pokojnega Dražena Petrovića, ki je šel leta 1986 v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu, prav tako kot najboljši igralec stare celine. Dražen je bil takrat vsaj toliko naš, kot je danes Luka, in tudi o njem smo bili prepričani, da bo nekoč najboljši tudi onstran velike luže. Ker smo še verjeli v svoj koš in smo imeli dovolj ponosa, da se nismo nikogar bali. Šibeniški velikan je šel tja prepričan, da bo tudi Američanom pokazal, kar jim gre. Ni ga zanimalo, kaj piše v pogodbi, v kateri so bile njegove igralne minute vnaprej zreducirane. Hotel je igrati in zmagovati, tako kot je bil vajen. Vendar mu tega niso dovolili. Vsaj ne takoj. Portland je imel visoke ambicije in dva igralca, ki sta bila vsaj na papirju boljša. Drexler in Porter sta morala igrati, čeprav je bilo jasno, da je jugoslovanski kapetan boljši vsaj od enega.

Nadaljevanje na delo.si.