Sloni jočejo pošteno

22,00 

Sloni jočejo pošteno (2011) je zbirka Jezika in Ust, kot pesnik poimenuje posamezne cikle. V njih je z malo besedami povedano veliko, še največ v najkrajših pesniških oblikah. Tem (skoraj haikujem) ostaja Babačić zvest skozi vse svoje ustvarjanje in na več mestih dokazuje, da so njegovo najmočnejše orodje. Prav ta asketska veličina, da govori malo, a kljub temu ničesar ne zamolči, je venomer Babačićev imperativ.

Ni na zalogi

Kategorija:

Opis

Včeraj se je / zgodila revolucija. / Včeraj sva kričala / bolj pozorno / kot sicer.

— Maja Šučur (študentska kritika na Festivalu Pranger 2012)

Esad Babačić je (bil) vedno upornik. Najprej in zelo odločno, ko je v mladosti s teniško žogico ciljal na košarkarski koš. Potem se mu je malo upirala šola in to ji je pustil, dokler ni v osemdesetih po punkersko dvignil zastav v čast tvoje borbe proleter z Via Ofenzivo. Danes se vsakodnevno upira kot novinar, radijec, biograf, včasih celo kot ustvarjalec dokumentarcev ali človek, ki že od otroštva tako zelo Verjame v svoj koš, da zdaj sodeluje pri obnavljanju košarkarskih igrišč po vsej Sloveniji. Ob vsem tem pa je Esad Babačić predvsem pesnik, ki s svojo poezijo (in v njej) upore vzdiguje že vsaj zadnjih petindvajset let.

Nič kaj previdno, ravno nasprotno – s trdnim, celo jeznim korakom, da je zaropotalo in bolelo od, kot jo poimenuje Irena Novak Popov, estetike grdega, je s prvo pesniško zbirko Kavala (1986) stopil izza Barikad mladosti. Zbirka Malemu boksarju (1988) kaže več odrasle Potrpežljivosti (Ko se spomnim / tvojih las, ki so zvezane / s spominom, me grabi / mir, ki ga poznaš le ti, / ki ubijaš z nežnostjo), a nič manj krvavih resnic. Pesnik postane Nomad in spravljivec v svoji tretji zbirki Angel s scufanimi krili (1989), ko ga življenje več ne more presenetiti, še manj ga lahko ustraši, saj ga je do potankosti spoznal. V devetdesetih sledita zbirki, ki jima kritiki pripisujejo več življenjske zrelosti (Black Jack, Veter v žilah (obe 1994)). Avtor se zdaj v večji meri kot poprej posveča intimi – ljubezni, otroštvu in družini. Za Babačića, ki je rojen v bošnjaškem zakonu, postane vse pomembnejše njegovo dvokulturno (bosansko in slovensko) ozadje, četudi sam skoraj vedno piše samo v slovenščini (srbohrvaške prevode njegovih del pripravijo prevajalci). V teh zbirkah sicer nikakor ne umanjka tudi družbena kritika kvazidemokracije in vojne, ki je v tistem času zajela Balkan (Splača se ubijati …. Ja, to je tista velika ljubezen, preveč / nekritična, malomarna in uživaška. Ko sem bil v Bosni / me je bilo vedno strah, da je bo konec, da bo ugasnila / zaradi prevelike siline. / To ni več moja ljubezen, brat. Predaleč sem). S Kiti se ne napihujejo (2000) naredi Babačić obrat v toplejšo, tudi humornejšo atmosfero, s katero se malo oddalji od začetne ostrine-na-nož in Zajčevskih kep pepela, ostaja pa mu, predvsem v krajših pesmih, tisti značilni odmev hipne minljivosti. Kot že tudi prej, ugotavlja, da pesem potrebuje Zraka. / Veliko zraka., pesnik pa da, kot stanovanje, oddaja naivnost / otroka / za udarec / pristne realnosti / v predel prsi. Vrača se k družini in očetu ter na goro, v steno. Skozi otroško igro Ristanca nam, le na videz nežno, podaja življenjske resnice – kdor ima daljšo kredo, / ta bo dlje scal. Miniaturni veličini Divana (2006) se lahko pravzaprav samo »divimo«. Pesnik se vrne k zaokroževanju pesmi v cikle, raziskuje potovanje po času posameznikove, tudi lastne (pesniške), eksistence. Humorno se poigrava in preigrava z jezikom in pesniško tradicijo (Pesniki so najmočnejši na stranišču). Sledi avtorski izbor poezije z naslovom Vsak otrok je lep, ko se rodi (2011), s katerim pa se poezija Babačićeve odpornosti na apatijo še zdaleč ne zaključuje.

Sloni jočejo pošteno (2011), najnovejša, je zbirka Jezika in Ust, kot pesnik poimenuje posamezne cikle, v katerih je s tako malo besedami povedano tako veliko, še največ v najkrajših pesniških oblikah (Kreteni gredo / skozi zobe). Tem (skoraj haikujem) ostaja Babačić zvest skozi vse svoje ustvarjanje in na več mestih dokazuje, da so njegovo najmočnejše orodje. Prav ta asketska veličina, da govori malo, a kljub temu ničesar ne zamolči, je venomer Babačićev imperativ.

Nujen je razmislek o pesnikovem tako načrtnem odrekanju sentimentalizmu in patetiki, pa vendarle ne brezglavo ali z glavo skozi zid. Esad deluje jebivetrsko, a občutljivo hkrati – Najraje imam, ko ponavljaš: / Jebem ti život da ti jebem. / Tako nežno me še nihče ni jebal. A deluje tudi zelo neposredno, včasih celo hodeč po tujih (naših) ranah, ker je to njegova (pesnikova?) dolžnost (Imperator). Njegova ljubljanščina še vedno, kot jo je nekoč sam označil, diši po jugu, ostaja tudi v dialogu z očetom, tokrat celo v okviru problematiziranja stereotipne spolne vloge moških in žensk (Morda jo nekega dne poročim, / da bom lahko spet pral, dokler je ne bo minilo / in bo vzela krožnike v svoje roke).

Pesnik ostaja družbeno zaveden in občutljiv. Ve, da People’s Republic of China ni nič kaj »ljudska« (Posoda). Da bomo Slovenci pač izginili, ko nas preplavi Panonsko morje. Ve, Hrvaškega generala / so obsodili / na štirideset / let ječe, / nas so obsodili / na tisoč let / vrst v nakupovalnih / centrih. Lirski subjekt gre na barikade kot terorist, ki bo Evropo in nas, prezadovoljne v svojih malomeščanskih salonih otopelosti, razstrelil. A ob razstrelitvi prazne škatle se v resnici ne zgodi nič. Bo naše salone sploh še kaj (pre)treslo?

Babačić je v intervjuju z Jelko Ciglenečki dejal, da vedno piše nekje na ostri meji med banalnostjo in čudežem napisanega, kar je najbolj očitno v njegovih živalskih slikah. Tokrat je iz živalskega vrta, po Kitih, ki se ne napihujejo, ampak takšni pač so, osvobodil jelena, sokola, krokarja, žirafo in, kot beremo v naslovu, slone, ki med drugim tudi tulijo / zeleno. Vlogo opic je brez pretiranega napora prepustil ljudem. Alergijo na cvetni prah vrbe je v domiselnem dialogu med pesniškim subjektom in ob njem sedečim/-o, kot specialist spoznal za alergijo na žalost, od bralca pa, po branju v pretežno resnobnem, celo melanholičnem vzdušju, izvabil nasmeh.

Po podobni trasi kot že Uroš Zupan se z vlakom pelje tudi Babačić. Končna postaja usode ni, kot pravi naslov, Zidani most, ampak poezija. Laško je, quite frankly, v kurcu (Babačić ni imel nikoli težav s kletvicami), delavci proleterji tudi, njihove sanje je odnesla Sava. Kaj torej preostane njihovim kolegom pesnikom drugega, kot vitalistično zavedanje, da Vsaka pesem šteje, / vsak gram odtehta samost / prestreljenega obraza. Obešenjaški humor je sicer prihranjen za umetnost, najbolj prikladno za Slikarje: Obesite jih, / preden se / sami obesijo.

Babačić svoje okostnjake išče (in strašila smeši) pogosto v pogovornem jeziku, mešanju visokega in nizkega izraza, po stari navadi v prostem verzu. V Slone je Esad vključil tudi nekaj daljših, bolj pripovednih pesmi, med njimi recimo eno s pomenljivim naslovom Brezobraznost. Izraz v srbohrvaščini označuje osebe, ki ne poznajo sramu, ki jim je obžalovanje slabih dejanj tuje, skratka osebe, ki, če smo dobesedni, »nimajo obraza«, pa se ne vznemirjajo, / ker se splača. Ali pesem Nabiralnik, ki ne govori o ljubezenskih pismih, ampak o razglednicah.

Sloni so zbirka, ki v Babačićevo poezijo v resnici ne prinaša nič šokantno novega, ampak nadaljuje začrtano pot, kot da je v resnici edina logična. Taka prija staremu poznavalcu Babačićeve poezije, ki v njej sicer najde tudi nekaj povratka v razpoloženje pesnikovih zbirk iz devetdesetih, ki so postajale manj krvave, bolj resnobne in premišljene, a še ne tako igrive. Taka prija tudi novemu bralcu, ki Babačića ni vajen, a se ne spomni podobnega pesnika, ki bi bil tako pronicljivo in nežno neposreden. Tako zbirko je spesnil poet zvenečega imena Esad, ki vztraja pri tem, da o svojem talentu nič ne ve, niti ga ne zanima. Tako približno deluje (oziroma vsaj želi delovati) tudi skozi svojo poezijo, malo uporno, malo sprijaznjeno, včasih utrujeno, nikakor pa ne preveč zaskrbljeno. Ali preobčutljivo. Navsezadnje so sloni še edini, ki danes jočejo pošteno.