Prihodi, odhodi

15,00 

V svetu, ki se tako patološko boji realnega, Babačićeva poezija ni le skrajno dobrodošla, marveč kar nujna. Z izjemno empatijo se brezkompromisno drži življenja, v svojem izjavljanju je poštena tudi, ko bi bilo lažje pogledati stran.

Pesniška zbirka je bila leta 2013 nominirana za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko preteklih dveh let.

Avtor: Esad Babačić
Naslov: Prihodi, odhodi
Tehnični podatki: 140 x 210 mm, 42 strani, mehka vezava
ISBN: 978-961-281-012-2
Datum izida: april 2013

Knjiga je razprodana. 

Ni na zalogi

Kategorija:

Opis

Poezije trdo delo

— Anja Golob (predgovor k zbirki)

Vsekakor bi bilo tako mogoče kot hvaležno o tu zbranih novih pesmih Esada Babačića razpredati s formalnega vidika, omeniti očitno namensko heterogenost v dolžini pesmi, različne pristope k materiji, se ustaviti pri stopnjah razlomljenosti forme, ki jo narekuje vsebina itd., a osebno se bralstvu takoj v štartu opravičujem, ker bodo to kratko spremno besedilo bolj od formalnih zanimale vsebinske premise. Zdi se namreč dokaj verjetno, da bo pogosta prva misel ob branju pričujoče zbirke variacija na: »Tak je lajf.« Ko sama berem te pesmi, se mi v glavi nenehno slika podoba pesnika, ki kot edini (seveda le na videz) mirujoči atom stoji sredi vrvečega sveta, in tu in tam kaj tiho pribeleži v pomečkan zvezčič. Kot kak izjemno občutljiv lakmusov papir za brezsramni čas surovega kapitalizma, ki človeka vsak dan znova (negativno) preseneti. To stanje imenujem trdo delo poezije. Babačić je vešč in predan delavec.

Posebej poudariti velja, da te pesmi niso pisane s pozicije žrtve, v njih bi zaman iskali kakršnokoli samo-smiljenje, jamranje ali patetiko. Vse to bi bilo preenostavno in od prve pesmi dalje je jasno, da avtor kakopak ne bo padel na to foro, sploh pa to itak ni fokus te poezije. Kakor jo osebno berem, je njen namen enostavno odstreti tančico ter odslikavati svet, kakršen je (postal), in posledice tega stanja. Recimo na ta način: Kakšna sreča, sploh je ne morem doseči. Takšna sreča, torej, ki je najbrž vse prej kot to. Kako bolje opisati občutja človeka, ki gre skozi še eno od nakupovalnih središč? Evo, moč poezije na delu v svoji najčistejši obliki.

Težke so te pesmi, težke v božjo mater – in točno to je po mojem mnenju njih največja odlika. V svetu, ki se tako patološko boji realnega, Babačićeva poezija ni le skrajno dobrodošla, marveč kar nujna. Z izjemno empatijo se brezkompromisno drži življenja, v svojem izjavljanju je poštena tudi, ko bi bilo lažje pogledati stran. Babačić ne kalkulira, zapiše le, kar se je sposobno obdržati samo zase. Skozi celotno zbirko se tako, denimo, ponavlja motiv »onega« oziroma »enega«, katerega identiteta nam je seveda znana, a ključni napor te poezije je v dejstvu, da načelno ne dovoli, da bi ga, v nasprotju s stanjem v realnosti, pozabili ali – izbrisali. Pišeš domov, / vsak božič, / čeprav ga ne praznuješ, / gradiš stolpnice, / v katerih ne boš živel, / stadione, na katerih / ne boš navijal, / hotele, v katerih bodo spali / tisti, ki te ponižujejo. Nenehno se vrača na to točko in spregovori z nje vedno znova o tej »osebi«, ki nam, ki ne delimo njene usode, saj imamo urejene papirje in ne spimo v zanemarjenih sobah bivših samskih domov, vzbuja nelagodje. Ta »marginalec«, ki se v Babačićevi poeziji vztrajno prebija v ospredje, pa je natančna metafora vsega, kar je s to družbo narobe, kar je postala, pa nikdar ne bi smela postati. Ravno zaradi njega so te pesmi tako ob pravem času na pravem mestu, čeprav seveda v zbirki ne manjka niti intimnejših (večinoma krajših), npr. briljantne Moje nebo ni modro, / dokler imaš ti / rdeče oči. Tole stavim, mimogrede, kmalu videti kot grafit na kakem res vidnem mestu v mestu.

V dokumentarcu o avtorju Vsak otrok je lep, ko se rodi (Slavko Hren, 1983) pravi delavec v pekarni: »Ja, Esad … v dveh besedah je težko povedat’, kakšen delav’c je,« medtem ko Babačić za njim upira pogled v tla in vztrajno nalaga sveže štruce na stojalo. Glede Esada-pomočnika v pekarni to morda drži, za Esada-pesnika pa rečemo najbrž lahko popolnoma mirno, in pričujoča zbirka to znova dokazuje: »Ja, Esad … redka in dragocena pesniška žival.« Car.

Možnost srca (bilanca stanja)

— Diana Pungeršič (Pogledi, 26. junij 2013)

V novi pesniški zbirki Esada Babačića se je angažirana kritika zgostila in profilirala v razgaljanje težkih, zavestno spregledanih usod naivnih, podložnih, utišanih, poštenih, delavnih in zgaranih delavcev (z juga).

Esada Babačića je srednja generacija vzela za svojega že pred tremi desetletji, ko je spesnil in s skupino Via Ofenziva zapel Proleterja, mlajši so ga spoznavali prek medijev. Težko je bilo uiti njegovim pronicljivim dokumentarnim televizijskim portretom športnikov, ne prebrati »njegovega« Trdobojca, ga preslišati na recepciji Hotela Romantika, nekateri so z njim vrgli na koš na po njegovi zaslugi obnovljenih igriščih. Ljubitelji besede pa so, predvidevam, najraje jemali v roke njegovo poezijo, ki ji je Babačić zvest od prvenca Kavala leta 1986.

V tem času je nanizal devet pesniških zbirk, pred nami je jubilejna – deseta. Prelomna je ne zgolj zaradi mesta v avtorjevem opusu, temveč tudi v založniškem smislu; Babačić jo je namreč izdal v samozaložbi. Po lastnih besedah zaradi slabih izkušenj z založniki, ki po izidu knjige ne storijo dovolj za stik avtorja in njegovega dela z bralci. Ta gesta ne bi bila tako nenavadna, če ne bi imela še dodatne razsežnosti – zbirke ni mogoče kupiti drugje kot pri avtorju samem. Sam skrbi tudi za promocijo: bralcem je denimo na voljo za vprašanja po elektronski pošti, krstno predstavitev zbirke pa je združil z majskim nastopom obujene Vie Ofenzive (ki je v svoj repertoar vključila tudi besedila iz pričujoče zbirke) in v gledališču Glej priredil svojevrsten glasbeno-literarni performans, za katerega je obiskovalec kot vstopnico kupil zbirko.

Glede na to, da je Babačić do nedavnega izdajal pri uglednih slovenskih založbah, kar v literarnovrednostnem smislu pomeni osvojitev literarnih vršacev in posledično vsaj delno kanonizacijo – njeno specifičnost je opredelila Irena Novak Popov v spremnem zapisu k Divanu (2006), kjer ugotavlja, da se Babačićeva poezija »(še) ni prebila do osrednjih institucij kanonizacije«, saj ni uvrščena v noben pregled slovenske poezije, ni je v srednješolskih ali visokošolskih izobraževalnih programih, ni se je (z izjemo Denisa Poniža) lotilo še nobeno literarnoznanstveno pero –, je odhod na svoje bržčas drzna, predvsem pa deklarativna poteza, ki jo lahko razumemo kot dejanje upora proti pasivni (izkoriščevalski?) založniški praksi.

S protestno samozaložniško potezo pa je skladna tudi vsebina zbirke. Očitno je namreč, da je glas proleterja iz osemdesetih, ki se je iz zbirke v zbirko oglašal na različnih frekvencah, tokrat polno zazvenel, da bi vnovič opozarjal na krizno stanje v družbi. Njegova angažiranost se zrcali v tematizaciji usod posameznikov, odrinjenih na/pahnjenih čez rob družbe. Tistih, ki so bili »preveč dobri«, ki se niso nikoli »upirali«, ki so se »trudili« – »plačevali položnice«, »gradili stolpnice, stadione, hotele, ceste«, tistih, ki so bili »predolgo spodaj«. Videti je, da je pesmi »prebudil« neprijetni duh naše zdajšnjosti, ki se je usmradila v raznoraznih gradbenih aferah, izkušnja deprivilegiranega proleterja pa je pesniku izostrila senzorje za socialno, družbeno nepravičnost.

Reflektirane kritičnosti do sveta okrog nas v Babačićevih pesmih sicer nikoli ni manjkalo, v Odhodih, prihodih pa se zdi, da se je ta (angažirana) kritika zgostila oz. profilirala v razgaljanje težkih, zavestno spregledanih, usod naivnih (»Naivna pesem«), podložnih in utišanih (»Madež na srcu«), poštenih (»Umiranje na položnice«), delavnih in zgaranih (»Slovenska pesem«) delavcev (z juga). Tematika in vzdušje teh konkretnih petih temeljnih (tudi oblikovno daljših) pesmi zbirke začini vseprisoten trpki okus zbirke. Iz njih veje iskrena prizadetost govorca, predvsem pa neposrednost, ki jo ustvarja drugoosebni nagovor. Ob njih nas preveva občutek, da pravzaprav prisluškujemo intimnemu dvogovoru, pri čemer je tisti, čigar eksistenca je v ospredju, ostal brez besed (brez prihodnosti?) in kakor da v znak strinjanja le nemo kima.

Vendar Babačićeve pesmi, kot poudarja v spremnem zapisu že Anja Golob, »niso pisane s pozicije žrtve, v njih bi zaman iskali kakršnokoli samo-smiljenje, jamranje ali patetiko.« Iz njih veje nekakšen revolt, ki pogumno zre (kruti) resnici v oči. Upor pa ni agitatorski, temveč je (včasih ironičen) opis stanja oz. že njegova analiza: »Dokler si / bil prijazen / z njimi, / so ti to / dovolili, / ko pa jim / prvič nisi ustregel, / so dejali, / da si lahko hvaležen, / ker so ti / dovolili / biti dober, / preveč dober.«

Rezke napeve daljših pesmi prekinjajo krajše domislice, gnome, ki podčrtajo, razširijo, poglobijo, tragično poetizirajo prej neposredneje ubesedeno zdajšnjost. »Moje nebo ni modro, / dokler imaš ti / rdeče oči.« Ti dvo-, trivrstični verzi, ki mestoma prehajajo v aforizme in v katere so spretno vpeljani ironija, bistroumni nesmisli, paradoksi, so z leti postali nekakšen zaščitni znak Babačićeve pisave.

Pesnik se ni oddaljil niti od svojega asketizma in minimalizma v izraznosti, od značilnega haikujevskega zgoščenega verza. Pesmi so namreč kot iz kamna izklesani kip(c)i, težki po svoji vsebini in trdni v preprosti zgradbi, zasidrani v (slovenskih) tleh. Osnovne (kamnite) gradnike pesnik-kipar (kot gradbenik?) z verznimi prestopi lomi na posamične, skrbno izbrane besede, ki neredko tvorijo celoten verz, in se mestoma družijo v zvočne pare, rime.

Zaznavna je vsebinska in oblikovna gradacija zbirke. Sprehod skozi formo vivo človeških, tudi živalskih figur bralca privede do največje (tudi najtežje) sohe, najdaljše pesmi, po kateri zbirka nosi naslov »Prihodi, odhodi«. Gre za izpoved samomorilke, katere tematizirano dejanje lahko na tem izpostavljenem (predzadnjem) mestu v zbirki simbolno razumemo tudi kot morebitno posledico v zbirki tematiziranega nevzdržnega stanja v (kapitalistični, tajkunski, socialno nepravični) družbi. »Ta svet je že tako sam sebi dovolj, / toliko samozadostnih, / samovšečnih ljudi je na njem. / Še opazili ne bodo, da me ni več, / tako kot me ne opazijo zdaj in tu.«

Zbirko zaključuje pesem, ki je pravzaprav polovica pesmi (z nekoliko predrugačeno verzno členitvijo) »Slepe ofenzive« iz prejšnje zbirke Sloni jočejo pošteno (2011), v kateri je prav tako tematizirano samomorilsko dejanje. Kot bi nas pesnik s ponovitvijo hotel opozoriti na stalnost takšnih tragičnih koncev v naši (egocentrični) srenji – da skratka (še) vedno poslušamo/beremo/živimo isto (tragično) pesem.

In ista pesem tudi v »Slovenski pesmi«, ki je (tokrat tudi oblikovno!) identična »Makedonski« iz predhodne zbirke. Pesnik ji je zamenjal le naslov ter se tako poigral z »označencem«, nanašalnico. Prej makedonska, zdaj slovenska realnost. Ali kot nas nagovarja ena od krajših pesmi: »Kaj ti veš, / kaj me skrbi, / kaj jaz vem, / kaj te skrbi. / Vlak vozi naprej / čez cele veke.« Makedonski vlak (nebratstva inneenotnosti) je očitno dopotoval tudi v našo deželo. Ali pa nam je morda kak vlak ušel?

V takšnem vzdušju ni več prostora za muzanje, veselje, s katerim se je lirski subjekt »reševal« v kakšni od prejšnjih zbirk. Potrli (upajmo, da ne zatrli) so ga strah, groza, brezup, nemoč, ogroženost, predvsem pa izguba občutka prvobitne solidarnosti, sočutja. Mar ga zmore le še najobčutljivejša pesniška duša? Presahnila je tudi vera, z njo (goljufivo?) upanje: »V prerijo so postavili / cerkvice iz masivnega / betona, okrog travo, / ki je nihče ne pase. / Vse gre samo vase.« Tudi živali, ki bi nudile uteho ni: »Rad imam bivole. / A kaj naj s tem. / Tukaj jih ni bilo. / In četudi bi bili, / bi poginili od žalosti.« Ostali so le lačni volkovi, ki so kazali svoje čekane že v zgodnji avtorjevi poeziji. Perspektiva, ki jo odpira zbirka, je zatorej precej tragična in brezkompromisna: »Vsi tonemo / z lasmi / v rokah.«

Medtem pa nenehni prihodi in odhodi … novih naivnežev, prerojenih proletarcev, postaranih položnic in večnih vlakov. Pričujoča Babačićeva poezija poraja trpke razmisleke in pretanjeno postavlja nelagodna vprašanja v približevanju prav tisti eksistenci, ki se vedno znova izgubi »med dvema prispevkoma / o korupciji in laži.« Pesmi ostajajo blizu človeku v nas, pa tudi volku. Vzporedno z občasnimi miselnimi utrinki, ki od bralca zahtevajo čas, to danes redko dobrino, z njim pa refleksijo, nas nagovarjajo povsem odprto, neposredno. Morda tako, da odprejo kako ok(n)o, morda srce … ki ga ne nazadnje razpirajo tudi tračnice na naslovnici.

Ko gre v Medani zares

— Igor Divjak (odlomek iz govora ob podelitvi Jenkove nagrade in o nominiranih knjigah, Medana, 17. oktober 2013)

… Doma imam izvod nominirane zbirke Esada Babačića Prihodi, odhodi s posvetilom: Ne se matrat! Ne vem, s koliko plastmi ironije je ta izjava prežeta in koliko glasov generacij, ki so se neprestano matrale, pa so jih ves čas nategovali, odmeva v tem pesnikovem zapisu, vsekakor pa moram Esadu priznati, da se je glede na to, da je širša slovenska javnost poezijo izpljunila iz zavesti, pošteno potrudil, saj je zbirko izdal kar v samozaložbi. Žirijo pa moram pohvaliti, da je zaslišala njegov glas, ki med najboljšimi pesniki svoje generacije po krivici ostaja zapostavljen. Z ostrim, minimalnim izrazom, kjer vsaka beseda, podobno kot v punkerskih besedilih, zavzame formo udarne parole, a je obenem dovolj razkošna, da je primerna za papir, je dejansko drugačen od njih. S prostim verzom, ki zajema utrinke mestnega vsakdana, je Babačić na nek način predhodnik kasnejše urbane generacije. A njegove pesmi so preveč na margini, da bi res sodile tudi tja. Včasih se zdi, da so marginalne še same sebi in celo samemu pesniku, in morda je v tem del skrivnosti tega Ne se matrat, ki pri njih očara.

Tu bi rad izpostavil le še nekaj: njihovo zvočnost in ritmičnost, ki sta zaradi zreduciranega prostega verza drugačni od zvočnosti tradicionalnega verza, pa tudi drugačni od zvočnosti daljših, prosto vezanih verzov. Zaradi mnogih pavz pride do izraza vsak posamezen zlog, poudarki tolčejo z različno silo in v različnih dolžinah. Tu slovenski verz, ki je sicer utemeljen kot silabotoničen, torej kot enakomerno menjavanje dolgih in kratkih zlogov, zaživi v svoji nominalnosti in kvantitativnem naboju, pomembna je tudi dolžina poudarkov. Premori, ki sledijo, omogočajo posameznim besedam, da izstopijo iz drugih. Rekel bi že skoraj, da zakričijo, če ne bi bile izrečene nonšalantno, skozi banalne, na cesti pobrane stavke. In nekje v ozadju bralec začuti patos teh besed, na primer besede krutost:

Hranil si srce
in ostal sit.
Krutost
je prehitela
večnost.

Praznina, ki se zajeda v te verze, je lahko tudi praznina neke generacije ali pa kar nekaj generacij, ko bodo morda ostale brez vsega. Na podelitvi je bilo med drugim rečeno tudi, kako pomembno je podpirati poezijo, ker brez podpore na primer ne bi bilo del Leonarda Da Vincija, Mozarta ali Bacha, ampak Esadov pesniški subjekt se ne počuti kot kak Da Vinci ali Bach, prej mu je blizu usoda povoženega slehernika, ki mu gre predvsem za to, da sploh lahko preživi. Ne nujno Slovenca, lahko se je tu pač znašel iz kake nekdaj bratske banana republike:

Gradiš stolpnice,
v katerih ne boš živel,
stadione, na katerih
ne boš navijal,
hotele, v katerih bodo spali
tisti, ki te ponižujejo.

Letošnja žirija Jenkove nagrade je bila dovolj pogumna, da je nominirala tudi poetike, ki jih širša javnost morda ne bi sprejela kot pesniške. Ampak čeprav niso kanonizirane, spet niso tako obrobne, da jih vsaj v literarnih krogih ne bi poznali. Dejstvo, da v osrednjih knjižnicah ni najti izvodov nekaterih založb, ki so zadnjih dvajset let redno plasirale nove avtorje na sceno, in da so nekateri pisci, ki so ves ta čas redno objavljali, prešli v samozaložbo, govori o tem, da se dogaja nekaj nevarnega. Poezija, tako kot sleherni posameznik, potrebuje družbeno infrastrukturo in finančni okvir, če hoče preživeti. Z izginjanjem infrastrukture se vse bolj udejanja grožnja, da tudi človeka dostojna izkušnja, pa naj bo pesniška ali kakšna drugačna, sploh ne bi bila več možna. Groza te nove možnosti odrezanosti od vsake normalne izkušnje na primer veje iz zadnje zbirke Esada Babačića …

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Prihodi, odhodi”