Divan

Esad Babačič sodi med najbolj samosvoja pesniška imena na Slovenskem. Poezijo je pričel pisati v rani mladosti, ko je sodeloval z legendarno pankovsko skupino Via ofenziva, ukvarjal se je tudi s televizijskim novinarstvom in pisanjem za različne revije. Doslej je izdal številne knjige pesmi.

Pred nekaj leti je v zbirki Beletrina izšla njegova pesniška knjiga Kiti se ne napihujejo, ki je bila dobro sprejeta tako pri bralcih kot kritikih. V najnovejši knjigi z enigmatičnim naslovom Divan se Babačić znova predstavlja v najboljši luči. V zbirki je zbral pesmi, ki so nastajale v daljšem obdobju in predstavljajo poglobitev in razširitev njegove poetike, kjer so v ospredju neposredna čustva in minimalističen jezikovni izraz.

Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana, 2006
Format 13,5 x 21 cm, 122 strani

Kategorija:

Opis

Esad Babačić: Divan

— Peter Semolič, 3. 10. 2006

‘Kmalu jih bom imel štirideset, še vedno lažem sebi in drugim.’ Tako se glasi prvi verz prve pesmi, Ararat, v novi pesniški zbirki, Divan, pesnika, glasbenika in publicista Esada Babačića. V naslednji pesmi v zbirki z naslovom Tranzicijska zapiše:

Pusti poezijo, sine.
Ni tu denarja,
Nobenega.
Naj jo pišejo
Belorusi,
Oni tako nimajo
Kaj izgubiti.

Brez odvečnega poenostavljanja lahko rečemo, da uvodni pesmi, Ararat in Tranzicijska, nekako izrisujeta tako vsebinski kot formalni okvir Babačićeve nove zbirke. Prva je daljša, refleksivna pesem, druga kratka, fragmentarna. Prvo izgovarja lirski subjekt, ki je zelo blizu empiričnemu jazu, tj. samemu pesniku, druga je položena v usta neznanemu govorcu. Ali povedano drugače: v drugi se vzpostavlja subjekt, ki ga na noben način ne moremo enačiti s pesnikovo osebo, saj je njen motiv, izrečen kot nasvet mlajšemu pesniku, diametralno nasproten osnovni Babačićevi intenci: pisati pesmi. Prva pesem je intimistična, druga je angažirana in v svoje polje zajema nek določen historično-socialni moment. Skozi celotno zbirko se tako srečujemo z dvema tipoma pesmi: daljše pesmi se izmenjujejo s kratkimi, ki včasih ne presežejo dolžine dvostišja, intimistične pesmi se izmenjujejo z angažiranimi pesmimi, lirski subjekt zdaj govori kot pesnik, zdaj uporabi prvo osebo ženskega spola. Tudi na ravni izraza lahko zasledimo neko dvojnost: najprej so tu pesmi, v katerih bolj ali manj dominira neposreden, direkten govor, ki včasih prevzame obliko nagovora, potem spet pesmi, kjer se vsebina umakne drhtenju jezika oziroma se v takšnih pesmih njihova referenca zabriše do te mere, da na bralca delujejo bolj s svojo zvočno podobo kot pa vsebino. Takšna je na primer pesem na strani 47:

Dublin,
Nizko
Pritličje
Tvojega
Srca.

Babačićeva poezija se v njegovi novi zbirki tako dogaja v neke vrste razpetosti med dva pola, razpetosti, ki se nadaljuje tudi na motivno-tematski ravni kot razpetost med nekoč in danes, med Vzhod in Zahod, med to in ono stranjo gore, med življenjem in pisanjem. Ta razpetost ji podeljuje, kljub mirnemu tonu, ki jo preveva, precejšnjo mero napetosti, intenzivnosti. Divan tako kljub nekaterim lakoničnim verzom nikakor ni poezija pomiritve in še manj sprijaznjenja, ampak je še kako živa poezija, ki zna zasekati še kako ostre rane, čeprav ne posega več po tako črnih in drastičnih tonih, kot je posegala v osemdesetih v Babačičevi prvi zbirki Kavala. Babačić si je namreč že od začetka zastavil visok cilj: govoriti po resnici, četudi to pomeni, kot pravi v že omenjenem verzu iz pesmi Ararat, priznati, da laže. Prav zaradi takšne naravnanosti je Babačićeva poezija na paradoksalen način resnicoljubna in sicer tudi takrat, ko si njen subjekt nadene takšno ali drugačno masko. Naj pojasnimo: Babačićevo pesništvo ni zavezano eni sami, veliki in dokončni resnici, za kaj takšnega je Babačić preprosto preinteligenten pesnik, ki ve, da je ‘bog brez soka’, kot piše v pesmi Roke, pa če gre za krščanskega boga ali katerega njegovih kasnejših nadomestkov – tudi nacijo, ne, njegova poezija je resnicoljubna zato, ker se ne boji z različnih vidikov pogledati na en in isti motiv:

Kdor prvi podvomi,
Ta zmaga.
Tudi to je ljubezen.

Zapiše v trostišju na strani 33.

Divan, Babačićeva sedma zbirka pesmi, tako zaradi svoje kritične ostrine, ki je usmerjena predvsem v premislek o smiselnosti in pomembnosti oziroma nepomembnosti pesnikovanja ‘v ubožnem času’, če si sposodimo znamenito formulacijo pri Holderlinu, kot zaradi zgoščenih in irealnih, a vendar izrazito čutno nazornih podob, predstavlja skupaj z zbirko Kiti se ne napihujejo iz leta 2000 vrh njegovega dosedanjega pesništva. In predvsem najdemo v njej nekaj antologijskih pesmi kot so: Katrca, Prvi november in še posebej Fatima in pesnik.

Ob koncu je potrebno vsekakor omeniti še odlični spremni tekst izpod peresa Irene Popov Novak, ki na pregleden, a temeljit način vzame v pretres Babačićev celoten pesniški opus. Naj zaključimo: pesniška zbirka Esada Babačića Divan je vsekakor zbirka , ki je od prve do zadnje strani vredna pozornega in večkratnega branja.

Divan

— Đurđa Strsoglavec, Mladina, 25. 10. 2006

Esad Babačić je bil v osemdesetih letih proleter v novovalovski skupini Via ofenziva, ustanovitelj punkerskega vokalno-instrumentalnega ansambla in študent slavistike, v devetdesetih novinar, epizodni filmski igralec, kolumnist in snemalec dokumentarcev, v novem tisočletju je verjel v svoj koš in si zastavil nalogo obnoviti propadla košarkarska igrišča, vmes pa je bil (in ostal) predvsem pesnik.

V zbirki Kavala (1986) pesnik ostrih nožev in zob, proleterskega vsakdanjika in v alkoholu utopljenega upanja. V zbirki Malemu boksarju (1988) pesnik ostrih in hladnih besed, vAngelu s scufanimi krili (1989) pesnik čustveno pohabljenega časa, v Black Jacku (1994) pesnik človeških razmerij, praviloma nesrečnih, v zbirki Veter v žilah (1994) pesnik na antipodnem robu molka in krika, v zbirki Kiti se ne napihujejo (2000) pesnik spomina in drugačnosti.

Divanu, ki nima nič opraviti s hvalnicami, kasidami, gazelami, rubaji in drugimi orientalskimi verznimi oblikami, zbranimi kot cvetober v zbirko oziroma divan, na kar najbrž takoj pomislimo, če je neka pesniška zbirka tako naslovljena, pa je Babačić predvsem pesnik s svojevrstnim smislom za humor. Avtoreferencialnost, ki smo je pri Babačićevi poeziji vajeni vsaj od Angela s scufanimi krili, je v Divanu bolj tista avtoironična, kar na bralca deluje precej blagodejno – pesnik se zna pohecati na svoj račun, nase ne gleda kot na poeta, v čigar pesniški svet ne more biti pripuščen kar vsak.

Pesniki so najmočnejši na stranišču. / Tudi ko serjejo, jih ne zapusti občutek, / da so nekaj posebnega. / Tudi ko serjejo, so prepričani, / da iz njih prihaja nekaj veličastnega, / enkratnega in nepozabnega.

V Babačićevih divanskih ciklih (Deževni, Dublinski, Donavski, Ruski, Ljubljanski) in songih (Berlinske pesmi in songi) zvenijo duh časa (disperzija, nostalgija, instantnost), tranzicija (slovenska, eksjugoslovanska, ruska, beloruska), socialna in kulturna razslojenost (reveži in še večji reveži, priseljenci, obrobneži), večkulturnost, bivanjske in eksistencialne teme, večkrat podložene s pogovornim jezikom. Revolt, uporništvo in angažiranost proleterja so se v Divanu zlili v (navidezno) spravljenost s svetom, življenjem in samim sabo.

In zdaj, prijatelj moj, nimam / veliko povedat, ne da se mi kregat, / sam vem pa, da znam kretena / – tud za brezveze – mirno usekat.

Pred kratkim objavljena zgoščenka s posnetki benda Via ofenziva (zbirka Pank v Lublan), za katerega je besedila pisal Babačić, se najbrž zdi logična glasbena podlaga za prebiranjeDivana, je pa treba imeti pred očmi tole divansko trivrstičnico: Poezija je ranljiva, / tisti, ki jo pišejo, / pač že dolgo ne. “Via defenziva”? Ne, ne, to pač ne. Preverite na divanu.

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Divan”