Kitula

15,00 

Svet je v Kituli, boste morda dejali, po tem, ko preberete deseto pesniško zbirko Esada Babačića, ki preprosto ne odneha. Po Prihodih, odhodih, Bandi, Kitih, ki plavajo počasi, je tu njegova najnovejša pesniška zbirka, prav tako izdana pri hišni založbi KUD Nika, pod skrbno uredniško palico Katarine Rožanc, z oblikovalskim presežkom Ivane Kadivec in Jake Modica. Kitula je polna tenkočutnosti, včasih mehka, drugič spet trda in neizprosna, tako kot njen avtor, ki ponuja poezijo izključenih. Pa vendar se v njej najdejo tudi takšni velikani, kot sta recimo najboljši nogometaš na svetu Messi in pa nekdanji zmagovalec Wimbledona Goran Ivanišević. Kitula je zbirka, ki jo morate prijeti v roke. Ker je avtor ne (s)pusti v redno prodajo, jo je najlažje kupiti na naši spletni strani. Dobrodošli!

Avtor: Esad Babačić
Naslov: Kitula
Tehnični podatki: 140 x 210 mm, 65 strani, mehka vezava
ISBN: 978-961-93605-3-8
Datum izida: maj 2015

Kategorija:

Opis

Kitula? Kaj je to?

— Veronika Šoster, airBeletrina

Vprašanje iz naslova se verjetno zastavi mnogim, ki dobijo v roke najnovejšo pesniško zbirko Esada Babačića. Ne, nič nima s kiti, ampak z eno drugo, prav tako enormno zadevo; »skrivnost« se razjasni že v prvem verzu istonaslovljene pesmi: »Želja mora goreti, / pa naj bo / še tako prazna, / bolj prazna / od tistih / pregrešno / dragih stanovanj / v kituli.« Nadalje jo pesnik (Kitulo, oziroma, seveda, Situlo) brez dlake na jeziku okliče za »največji nateg, / takšen, lep, / domač nateg« in brezkompromisno zastavi filozofijo zbirke, ki ima predvsem družbenokritičen podton. Zanimivo je tudi špekuliranje, zakaj avtor s spremembo imena izvaja nekakšno samocenzuro, če pa nas v verzih tako brez omahovanja postavi pred dejstvo – morda zato, ker Kitula ni samo en, edinstven, osamljen pripetljaj, ampak je zanj prispodoba vsega, kar gre v našem – kapitalističnem, pogoltnem, pohlepnem – svetu katastrofalno narobe. Vse je Kitula.

Kitula se bere kot izpoved dobrega prijatelja, na tak način jo tudi uvaja prva pesem z naslovom B. B., posvečena Branetu Bitencu, kakor izvemo v poglobljeni in osebni spremni besedi Igorja Divjaka, ki nas še bolj približa pesmim in avtorju: »Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti.« Nasploh je precej nagovorov, od direktnih »Mi je pa všeč, veš …« do prikritih, ki nagovarjajo 2. osebo ednine, tebe: »Korektno si živel, / korektno boš umrl,« »Ne bodi žalosten, / če ti potrobi prazen vlak, / namenjen v Borovnico.« Zaradi tega odprtega načina izpovedovanja se zbirka bere kot živahen pogovor, ki vstopa v odnos z bralcem in ga spusti zelo, zelo blizu. Včasih preblizu, da lahko verzi z vso svojo neolepšano resnico udarijo kar najgloblje.

V pesmi Beli lasje beremo: »nihče nama ni upal / pogledati v oči / ker sva imela preveč poezije / in premalo ekonomije« in ravno to nasprotje umetnosti in kapitala je gibalo Kitule: izgubljene iluzije so pod seboj pokopale človeka, ki se s svetom spopada na svoj žalostni način. Saj ni važno, če je Kitula ali Situla, če je povedano preneseno ali neposredno, vsi vemo, kaj zbirka sporoča, njena neprecenljiva vrednost je v tem, da razpolaga z ravno pravo mere grenkobe in nostalgije obenem. »Kam so šli vsi srečni ljudje? / Kupovat srečo.« Babačić ne samo da opozarja na brezno, pred katerim smo se znašli, ampak nanj kaže s prstom in kriči: »kapital / kupuje / naše / prazne / laži«. To brezno se širi tudi v vsakega izmed nas, čeprav so njegove bolj ljubezenske pesmi še vedno zmožne intime: »Upam, / da je nebo / nad teboj / vsaj še malo / ožgano / od tvojih / nežnih / vzdihov.«

Babačić v svojem pisanju ni nikoli pokroviteljski, ampak je neposreden, sproščen, na tak način uporablja tudi jezik, ki ni slovnično neoporečen, ampak poln energije in dinamike; tako srečamo izraze »pred šihtom in po njem«, »nemc in bosanc / nobenih kurčevih čefurjev«, »pomahala sva belemu kruhu, / ki sem ga prešvercal iz tovarne«. Kapitalizem je še kako prisoten tudi v Babačićevem ljubem področju, športu – tu je šele polno izgubljenih iluzij! Babačić se spomni na usodno nogometno tekmo med Jugoslavijo in Argentino na svetovnem prvenstvu leta 1990. »Vsi so zmagali, le ti si izgubil«, pravi avtor namišljenemu navdušenemu navijaču, »Nič ni pomagalo, zjutraj je bilo treba v službo, / oni pa so se pobrali v svoje klube in igrali naprej, / kot da se ni nič zgodilo.« In tako tudi preko aluzije nogometa ohranja vodilo zbirke, ki spominja in tudi tolaži človeka, da je bila njegova utopitev v kapitalističnem sistemu neizbežna. Še malo, pa bomo vsi zaprti v muzeju sodobne umetnosti, kakor pravi Babačić, kjer je tudi Coca-cola, »eksponat človeške neumnosti in napredka. Toda ona je končala zaprta, / pa jo še vedno pijejo, / ker ne morejo nehati.« Samo še malo. Kitula kot utelešenje Situle, Kitula kot utelešenje vsega, kar je šlo narobe, ko smo v muzeje zaprli tudi srce.