Prednaročilo

Zamenite mi glavo: antologija slovenske punk poezije

18,00  15,00 

»Toliko življenja, ki je sekalo iz teh raztreščenih verzov, v katere se je steklo na kubike otožnosti, besa, ljubezni, sovraštva, moči in nemoči, pa tudi odločnosti, iskrivosti, erotike in humorja. Nekateri jim nismo bili kos, zato smo jih odvrgli, pustili tam, v meglenih asfaltnih prostranstvih, ne da bi vedeli, kaj smo zares želeli sporočiti.«

Izbral in uredil: Esad Babačić
Založba: Hiša imen

Na voljo po naročilu

Kategorija:

Opis

Prekleto, res škoda!

Dolgo časa nisem mogel napisati ničesar o punk poeziji. Preveč je bolelo tisto, česar nismo izrekli, izkričali do konca. Prekleto, res škoda, je v potu svoje depresije sikal Brane, ki je edini izpolnil svoje pesmi. Jih dokončal. Zares dokončal. Podpisal s svojim življenje. Z rdečo, ki pride iz krvi. Zaradi njega nisem mogel povedati nič. Čeprav sem imel zbrane vse pesmi in je bilo delo že narejeno. Zaletaval sem se v stene, da bi doumel, zakaj je bilo vse tako zares in čemu smo morali vse to preživeti, še preden smo vsaj približno dozoreli. Ja, morda pa je eden odgovorov ravno v tej poeziji, ki smo jo nekoč peli, predvsem pa recitirali, ne da bi se tega zavedali. Toliko življenja, ki je sekalo iz teh neurejenih, razmetanih stihov, v katerih se je steklo kubike otožnosti, besa, pa tudi nemoči. Nikoli jim nismo bili kos, zato smo jih odvrgli, pustili tam na meglenih asfaltnih prostranstvih, ne da bi vedeli, kaj smo zares sporočili. Brane je to naredil prej, dosti prej, ker je želel dozoreti, postati vsaj približno pozitiven, seveda na svoj način. A ga je ta poezija spremljala, kot tiha megla usode, dokler ga ni dohitela. In jo je šel pogledat, tako kot jo bomo šli pogledat vsi. Ljudje pa so hodili mimo in se naslajali, ker so vedeli, da so sami krivi. Zdaj so ti isti ljudje razvrščeni drugače, a je njihov prezir še vedno isti, ker morajo biti tako pofukano normalni. Kaj je normalno, ne ve nihče več. Še vedno pa dobro vemo, kaj je ne-nor-mal-no. In se trudimo ostati zunaj, ograjeni s politično korektnostjo in zastavami napredka, ki sekajo glave – naše prazne glave. Takrat, v ritmu koračnic, danes v tihem brezupu potrošništva. Ker žura ni blo nikol. Pozitivnost je bila in ostala osnovna dogma te bleščeče družbe napredka, ki hitro popljuva vse, kar je šibko. Punk, naš punk, je dovolil šibkost in jo spreminjal v liriko, ki se je lepila za enakomerne ritme kitar, ki so iskale besede, se jim klanjale in jih pošiljale v eter. To je poezija otrok, ki so prišli iz prihodnosti, da bi izpili lastni konec. Prazni peroni so še vedno priče te čudovite zmote, ki je trajala tistih nekaj let, ki so si jih ti otroci sposodili za svojo brezkompromisno gomoro. Tja, v tisto izbičano ljubljansko meglo, se seveda ni moč vrniti, a ta poezija lahko pomaga razumeti to čudovito izgubljenost pesnikov, ki so čakali vlak, ki ne bo nikdar prišel. Nekateri ga čakajo še danes, kot bi čakali te iste otroke Punka, da se vrnejo iz svoje prihodnosti. Prepozno. Prekleto, res škoda. Možgani bi prav fino brizgali po zmrznjenem asfaltu. Ljudje bi hodili mimo in se naslajali: kreten bi rekli in se naslajali, kreten bi rekli in se naslajali. Tu je sled teh možganov in opozorilo, da je sovražnik vedno dejaven. Samo napisati ga moraš, izbrskati na plano, se mu dovolj dolgo rogati, da se splaši. In ga pokončati. Kot te pokonča ta poezija, ki ni hotela končati takole. Danes je pozitivno roganje obglavilo duha in zato je čas, da nekdo spet zakriči: zamenite mi glavo, zamenite mi oči, tud jest bi bil pozitiven kot ste vi. Kdor ne sliši podtona cinizma v teh verzih, ne bo slišal te poezije, ki še vedno čaka na svoje otroke. Kot vlak, ki drvi vate, ti pa se lahko le še obrneš, predno te zadane.

– Esad Babačić