Naučil sem se biti previden. Najbrž malce prepozno, a kaj zato. Tako je vsaj bolj zanimivo. Nenehno sem v zaostanku, zato ne morem igrati na rezultat. Taktika je jasna – ni taktike. Samo napadam, oblegam nasprotnikova vrata, kar je tudi edini čar te igre. Napadalni nogomet je najlepši, saj si nenehno prizadeva za en sam cilj: gol, ki je zaključna metafora. In kot vsi dobro vemo, ga bo vsak prej ali slej dosegel. Pa četudi v zadnjih sekundah svoje edine tekme.

Več na: dnevnik.si