Danes je praznik. Mar res? Zakaj za vraga potem pišem, če bi moral praznovati. Ja, praznovati! Kaj že? Aja! Brezdelje. Kaj nismo samostojni kulturni ustvarjalci zgolj zajedalci, ki jemljemo poštenim davkoplačevalcem, ki jim niti poezija ne more več pomagati iz zagate, v katero jih je spravila materialistična misel, pod katero se kobaca uboga narodova bit? Kaj govorim, za vraga!? Saj me bodo raztrgali, izobčili. Kje je samocenzura, bi dejali moji nekdanji novinarski kolegi, ki so ohranili oddaje in uredništva, ker so znali počakati povelja in se ukloniti lastni svobodomiselnosti. In zdaj so še žrtve? Samih sebe in javnosti, ki je le odmev njihove strahopetnosti. Ampak komu mar, dokler so pokrovitelji radodarni in jim ni mar za individualne izlive iskrivih posameznikov. Nekdo mora izstopati, da se raja zamoti. Saj je vse skupaj le en velik cirkus, v katerem izginjajo zajci in ostali junaki mimikrije, klobuki pa ostajajo na glavah nečimrnih gospodarjev ceremonije. Aja, kje sem začel. Zakaj ne praznujem. Odgovor bom seveda poiskal v pesmi, ki sem jo nekoč napisal za rockovsko skupino iz našega kvarta. Refren, ki je bil seveda preveč morbiden in neprijazen za vrtenje na naših referenčnih radijskih postajah, se je glasil: »Ampak jebeš takšen praznik, ko moraš umret, da ga lahko praznuješ!« Vem, zajebano, pa čeprav je naslov pesmi 1. november. Ampak ta diskurz se tudi na moj praznik ne spremeni prav veliko. Pišemo zato da preživimo, čeprav vemo, da je naše poslanstvo predrago in preveč marginalno, da bi nas lahko odrešilo lastne naivnosti. Ker preživeli ne bomo, vsaj ne, dokler smo živi. Zato sem tudi razmišljal, da bi svojemu romanu, ki ga v teh dneh pretipkavam iz čuvajskih zapiskov, dal naslov Zgodovina naivnosti. Marsikaj se mi še poraja ob vsem tem, a naj bo tokrat dovolj. Moram biti spočit, ker jaz vendarle pišem. Za dolge proge moraš biti spočit, tako kot za hitre odskoke. Vse je v nanosekundi, lahko pa tudi nič. Kakor vzameš. In za konec še nekaj, kar ne bo postalo pesem, ker se ne splača…. Ti edina najdeš mojo dušo tam, kjer je ni….
