Ljubljanske ture z Esadom Babačićem

Seveda so te ture zame veliko več kot turistična vodenja po mestu, ki je bilo nekoč naše. Dejansko je vsaka tura, naj bo pank tura ali pa športno-zgodovinska tura, potovanje v čas, v katerega smo bili nekoč ujeti. Gre za triurno branje na terenu, pisanje po asfaltu, če hočete. Kdor gre čez Ljubljano, povezan s temi zgodbami, dobi veliko več od branja spominov ali obiska kakšne razstave, saj je prisoten tudi v gibanju tega trenutka.

Ljubljanska pank tura s kolesom

Ljubljanska pank tura poteka od Leninovega parka do Trga revolucije. Pričakujete lahko pank komade in pank poezijo, a boste v treh urah kolesarjenja in druženja z vodičem skozi ljubljansko meglo, melanholijo, ritem revolucije, ki je požrla svoje otroke in jih vrnila na začetek zgodovine, doživelo še veliko več. Tisti, ki so se že odpravili po poteh neke povsem drugačne Ljubljane, znajo o tej turi povedati tole:

»Predstavljate si, da nekje na podstrešju najdete dnevnik svojega prednika, ki ga začnete mrzlično prebirati in ne morete odložiti. Esad s svojim načinom pripovedi prigode postavi na nivo poezije, ki te potegne vase, omami in očara … Naj vas ime ture ne zavede. Na turi ne boste deležni le zgodovine panka. V bistvu je te presenetljivo malo oziroma je spretno vpeta v zgodbe o odraščanju, prijateljstvu, lokalnih pripadnostih, vse pa prepleteno z anekdotami … Kolesarska pank tura z Esadom Babačićem je kulturno turistična ponudba, ki trga gate.«

Matej Mrevlje, ŽVPL

Svojo pank turo lahko naročite na www.ljubljanaurbantours.com.

Ljubljanska športna tura s kolesom

To je kolesarska tura, posvečena slovenskim in ljubljanskim športnim uspehom, ki so reci in piši – čudežni! Tura je nastala je ob 50. obletnici zlate medalje “Plavih” na košarkarskem svetovnem prvenstvu v Hali Tivoli, 70. obletnici delovanja Košarkarske zveze Sloveniji in 100. obletnici delovanja Nogometne zveze Slovenije. Na ogledu ne manjkajo nogometni miti, košarkarske legende, smučarske tradicije, alpinistične odprave in telovadne intrige, pa Podarim-dobim, Trimček, 100 žensk na Triglav, Pot ob žici, Ljubljanski maraton in še in še.

A zakaj športna tura po Ljubljani ravno zdaj?

Zato ker bi morala Ljubljana takšno turo že dolgo imeti. Mesto, ki goji rekreativni in profesionalni šport, je svojim svojim junakom in junakinjam dolžno takšno posvetilo. Še toliko bolj, ker je 28. marca minilo točno petdeset let, odkar je košarkarski klub Olimpija zadnjič postal jugoslovanski prvak v košarki. A najbolj seveda zato, ker je 24. maja minilo okroglih pol stoletja, odkar smo prvič postali svetovni prvaki v košarki. Svetovni prvaki! V košarki! In to v naši ljubljanski Hali Tivoli, v glavnem mestu takratne in današnje republike. Svetovni prvaki, zaradi katerih se jih je nemalo začelo ukvarjati s športom.

Ljubljansko športno turo zato posvečamo kapetanu Ivu Danevu, Žorgi, Jelovcu in ostalim slovenskim mušketirjem, ki so v modrih dresih prejšnje države orali ledino naših športnih uspehov.

Dežela Luke Dončića, Gorana Dragića, Kopitarja, Rogliča, Tine Maze, še prej pa Leona Štuklja, Cerarja, Križaja, Petroviča, Mateje Svet, Urške Hrovat, Tišlarja, Oblaka, Popivode, Zlatka Zahoviča, Katanca, bratov Bojović, Vilfana in drugih, si zasluži turo, na kateri bodo ljubitelji športa spoznali mnoge kraje in dogodke, ki so botrovali vsem tem čudežem.

»Seveda so te ture zame veliko več kot turistična vodenja po mestu, ki je bilo nekoč naše. Dejansko je vsaka tura, naj bo pank tura ali pa športno-zgodovinska tura, potovanje v čas, v katerega smo bili nekoč ujeti. Gre za triurno branje na terenu, pisanje po asfaltu, če hočete. Kdor gre čez Ljubljano, povezan s temi zgodbami, dobi veliko več od branja spominov ali obiska kakšne razstave, saj je prisoten tudi v gibanju tega trenutka. Mislil sem, da športna tura ne more prekašati punk ture, ki se je vmes že dodobra prijela, a sem se močno uštel. Športni duh je še enkrat zmagal, pa čeprav je glavno vodilo nove ture predvsem olimpijsko in sokolsko, zato se navsezadnje tudi prične na Taboru, kjer je sedež Sokolov. Moje ture vse bolj primerjam s pisanjem, saj se mi ideje in domislice rojevajo med samim procesom. Tako presenečam tudi samega sebe in ne zgolj obiskovalcev, kar je tudi terapevtsko. Vse skupaj je posvetilo mojemu mestu, ki bi si zaslužilo marsikatero obeležje in poimenovanje ulic, trgov ali podhodov, tako kot je tisti pri Kinu Šiška, pod Celovško, seveda neuradno preimenovan po bratih Bitenc, ali pa stopnice ob Hali Tivoli, ki bi jih lahko poimenovali po Daretu Prusniku, kondicijskemu trenerju košarkarjev in hokejistov Olimpije iz zlatih časov ljubljanskega klubskega športa. Žal naše mesto premalo spoštuje tiste, ki so Ljubljano delali drugačno in bolj našo, kot je danes; vsaj za tri ure bodo tisti, ki si zaslužijo časten in spoštljiv spomin, bliže vsem nam, ki smo rojeni v našem mestu.«

Esad Babačić