Vedno se je igral sam.
V vsakem kriku je
slišal lasten krik,
v vsakem srcu je
trpel zase.
Ko je prvič videl
konja
ga je bilo strah,
ker je imel tako
velike in iskrene
oči. To ni dobro,
si je mislil.
Te oči so predobre,
preveč vroče, na soncu
tisočerih zavistnežev.
Speklo jih bo, strlo
pod nebo, kot hlad
človeškega stremljenje.
Hodil je sklonjeno
in gledal dol,
tudi kadar je čutil
ponos. Bil je sin
slepega konja,
brez stika z vedno
istimi lažmi,
preveč preplašen
preveč konj,
premalo človek.
Preveč pogled,
premalo stremljenje.