Vsak otrok je lep, ko se rodi

22,00 

Ni na zalogi

Kategorija:

Opis

Na zaključni turnir!

Pred seboj imamo avtorski izbor poezije, ki je nastajala v razdobju treh desetletij. Vsak izbor je oseben; še najbolj tisti, ki ga opravi avtor sam. Na svoj način pa nam ponuja poetični ključ, pesnikovo naklonjenost do tistih ustvarjalnih trenutkov, ki so se mu zdeli najpomembnejši. Ključ, ki odpira vrata v skrivnost njegove besedne delavnice. A tu ne smemo prezreti trenutka izbire. Avtor se – tako kot Orfej, ki skuša priklicati Evridiko iz temin podzemlja – ozira čez svojo ramo nazaj, k verzom, ki so poselili različne knjige in zdaj domujejo v tišini nekega drugega minevanja, v tišini literarnega časa. Izbor je torej zaznamovan s sedanjostjo izbire, ki na poseben način vrednoti preteklost. S tem, da jo vrednoti, jo lahko tudi prevrednoti. Ne gre le za hipno pesnikovo razpoloženje ali navdih, saj se nihče ne more iztrgati iz duhovno zgodovinskega konteksta. So avtorji, ki se radi podrejajo »okusu« trenutka, in ustvarjalci, ki trmoglavo sledijo notranjemu klicu pesmi. Ti slednji – med katere sodi Esad Babačić – iščejo užitek v besedah in pesniških postopkih, ki se ne ozirajo na literarno tržišče in modo. Ker so takšni, jih medijsko (in generacijsko) podprta industrija književnih vrednot zlahka odrine na rob pozornosti. Iz tega zornega kota se mi zdi Esadov avtorski izbor zelo zanimiv. Osredotočil se je na »krajše« pesmi, torej pesmi, ki dosegajo svoj magični učinek z izpusti, luščenjem nepomembnega, z ekonomično govorico bistva. Se je uporniški, družbeno neprilagojeni, polemično prevratniški pevec umaknil v modrost odmaknjenega zorenja? Nikakor ne. Z izbiro verzov, ki se kar naprej vračajo v izvor pesnjenja in se naslanjajo na tišino, polemizira. Opozarja nas na onesnaženost sveta, ki je podleglo praznemu govoričenju, opravljanju in demagoškemu blebetanju. Pesmi Esada Babačića niso skromne, ampak so asketične v vzhodnjaškem ali bauhausovskem smislu: manj je več. Če jih gledamo kot minimalistične krike in šepete, nam takoj postane jasno, da v pesnikovem opusu ni usodnih prelomnic, ampak, nasprotno: iz globine časa se vzpenjajo kot dvojna vijačnica jezika. To pomeni, da natančno sledijo eksistencialnim položajem, ki jih je zavzelo telo govorca. V poeziji á la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. V Epitafu (iz Berlinskih pesmi in songov v zbirki Divan) je to povedano takole:

Poezija je ranljiva,
tisti, ki jo pišejo,
pač že dolgo ne.

Pesnik, pa najsi ima še tako trdo dušo, pamet in kožo, ne more premagati ranljivosti poezije. Ker se Esad Babačić tega zaveda, s poezijo razbija svojo neranljivost, od prve do zadnje pesmi. Že dolgo v slovenski poeziji ni bilo tako kvalitetno izenačenega opusa. Nobena pesem, ki je izšla po Kavali (v tej zbirki iz leta 1986 pa so tudi štiri ali pet let stara besedila), ni precenjena. Vse si zaslužijo objavo. Drugače rečeno: izbor pesmi za zbirko Vsak otrok je lep, ko se rodi bi bil lahko povsem drugačen, a bi iz njega še vedno dihala vznemirljiva poetika. Poetika vnetljivosti, saj so za Babačića besede »tako lahko vnetljive, da sproti požigajo pomene.« Če nočemo biti požigalci pesmi, moramo izbor razumeti in začutiti kot zasilen izsek celotnega pesniškega opusa. Naj bo Vsak otrok je lep, ko se rodi vabilo k branju sedmih doslej izdanih pesniških zbirk in novo nastajajoči knjigi izjemnega pesnika.

O vrednotenju in razvrščanju

— Milan Dekleva

Irena Novak Popov je v »razmišljanju o poeziji Esada Babačića« (pod naslovom »Vse to vedeti in ostati skromen« spremlja zbirko Divan), vzpostavila rahločuten in analitičen dvogovor s pesnikovimi poetičnimi svetovi. Na slovenskem Parnasu ima, po njenem mnenju, priznano in ugledno mesto, »določeno specifično težo, krog zvestih bralcev, zaupanje založnikov in urednikov.« Babačičeva poezija pa se, tako poudarja Irena Novak Popov, »(še) ni prebila do osrednjih institucij kanonizacije.« Avtorica cilja na preglede slovenske poezije, izobraževalne programe, po tudi na odsotnost daljše in razčlenjene znanstvene študije. Med vzroki za dejstvo, da je Babačićeva poezija »deležna manjše pozornosti, kot bi si jo zaslužila,« navaja avtorjevo »socialno zaznamovanost, ki jo smemo brez olepševanja imenovati depriviligiranost« in njegovo »dvojno kulturno pripadnost oz. večkulturnost.« Ugotovitve Irene Novak Popov so zelo natančne in vsebujejo bistvene povezave med sprejemom Babačićevega pesništva in avtorjevimi obrtno poetičnimi postopki. Več kot nujno je prevrednotenje poezije Esada Babačića v literarno zgodovinskem in literarno teoretičnem smislu.

Presenetljivo je, da je Babačičevo poetično delo prevratno v retrogradaciji, vračanju nazaj, k izvirni vlogi in nalogi poezije. Kakšna naj bi bila ta vloga? Obredna v dvojnem smislu besede. Po eni strani nas poveže v smislu družbene in etične solidarnosti: pred navalom življenjskih stisk, ki nam jemljejo osnovno človeško dostojanstvo, nas skliče v sočutje. Dokler so na svetu ubogi ljudje, nam govori poezija, ni bogatih. So bogatini, a ni bogastva. Po drugi strani nas poezija poveže v duhovnem smislu: v dotiku presežnega (ki se lahko oglaša tudi kot odsotnost naravnega, božjega, smiselnega, večnega itd.) smo vsi drobir, drobiž, sanjarija in privid. V sapi absurda, ko vdihnemo ranljivost pesmi, sta moč in nadzor usode prazno slepilo.

Nič čudnega ni bilo, da se je Esad Babačić, ki so ga (večkrat na silo in brez potrebe) imenovali glasbeni »novovalovec«, »pankovski anarhist« in podobno, navezal na poetiko camusovskega upornega človeka, na negativno estetiko prekletih pesnikov, na kot britev ostro in neprizanesljivo pesništvo Daneta Zajca. Neprilagojenost Babačićeve poezije ni le družbena, svoje vzroke ima v avtorjevem intimnem odnosu do jezika in razumevanju poezije. V odnosu do jezika je Babačić »skromen«. Natančno ve, da globine maternjega (ne pa tudi očetovskega) jezika ni mogoče nikoli spoznati, kaj šele obvladati. Da ne bo pomote: Esad Babačić v svojih pesmih uporablja celo vrsto zelo slogovnih figur, med katerimi so najpomembnejše figure odvzemanja, pa tudi miselne figure (ironija, oksimoron in paradoks). Gre za nekaj drugega: Babačić noče biti pesnik z veliko začetnico, stvarnik jezika in literarnih svetov. Ni naphinjen. Živi, prekrit z opno jezika, v celici jezika. To pomeni, da nima odgovorov na velike skrivnosti Logosa, ima pa občutljivo dušo, ki se sprašuje. Dušo, ki jo skrbi za druge. Dušo, ki ne more brez ljubezni. Dušo, ki pozna zlo in zna prizadeti, usekati direktno na gobec. Dušo, ki se mora izpovedovati skozi rešetko jezika, a ne zato, da ji bo odpuščeno, ampak zato, ker mora vztrajati v resnici dobrote in zmote.

Ko je Esad Babačić s Kavalo zarezal v slovensko poezijo, je pohodil živec postmodernizma, ki je drsel v manierizem, v sprijaznjenost z statičnim, utrujenim svetom, navideznim koncem zgodovine, odsotnostjo veliki zgodb in motivov itd. Takšnemu svetu je pokazal, da se na cesti, ob nočnem delu v pekarni, na obrobju mest dogajajo zelo usodne stvari, ki – preoblikovane v besede – bolijo. Zbirke Kavala, Malemu boksarju in Angel s scufanimi krili so – z jezikom zgroženosti in ogroženosti – napovedale pasti prehoda v opustošeni svet po padcu Berlinskega zidu. To, kar se je na Balkanu zgodilo pred našimi očmi in očmi letargične Evrope, je zaobjeto v revoltiranosti, grozi in gnusu Babačićevih verzov.

Pesništvo Esada Babačića iz naštetih razlogov ni moglo računati na tovariško generacijsko podporo. Babačić pravzaprav ne pripada nobeni pesniški generaciji, označuje ga drugačnost. V tem smislu je morda res blizu Fabjanu Hafnerju. Mnogi kolegi, ki so z njim delili razpad socialističnega sveta in vrednot, so pristali v zakloniščih kulturnega podzemlja in alternative, si poiskali druga sredstva izražanja ali zatočišča drugih jezikov.

Avtorski izbor poezije, ki ga imamo v rokah, je (podzavestno ali hote) izbral tiste pesmi iz opusa, ki so spoznale prisojne in osojne strmine Ararata. Dotaknejo se nas z iskrenostjo svoje samotarske poti. Poti, ki se večkrat pogrezne v kisla močvirna tla in počiva na temačnih, zasenčenih jasah goščavja. Pesmi, ki tulijo po volčje ali šepetajo med stisnjenimi zobmi in s kepo pepela v goltu. Stopajo po robu molka. Vedo, da je vsaka pesem morda zadnja pesem, medtem ko nas čaka tišina.

Esad Babačić sodi v prvo ligo slovenske poezije in se bo – če mu bo naklonjena športna sreča – uvrstil na zaključni turnir najboljših. Pod športno srečo moramo razumeti duhovno zgodovinski obrat, ki bo zaslutil apokaliptičnost sveta in postal pozoren na konec človeškosti. Športna sreča so bralci in ocenjevalci poezije, ki si bodo upali v »sibirskem mrazu okrog vratu zavezati žiletke in sevati neko črno zlato.«

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Vsak otrok je lep, ko se rodi”