Opis
Spomin mišic
V prednovoletnem času so na lestvicah najbolj kupovanih knjig ameriškega in angleškega Amazona nad množico kuharskih napotkov prevladale biografije znanih osebnosti – humoristov, politikov, športnikov in estradnikov –, ki praviloma nastajajo v sodelovanju z novinarskimi peresi, medtem ko so si pot na lestvico Naj 10 v slovenskih knjigarnah priborile le »rokavice« Dejana Zavca. Podobno se je leta 2004 godilo s pripovedjo Petra Vilfana – ob pogovorih s košarkarsko legendo jo je nasnul Tadej Golob, poznejši kresnikov nagrajenec. Glas se je širil od ust do ust in nazadnje so epsko košarkarsko zgodbo prebirali celo tisti, ki so jim knjige in košarka španska vas.
Slovenskih športnih uspehov ni malo, toda h kakovostnemu življenjepisu več od zmag, denarja in leska medalj prinese intimno ozadje, edinstvenost značaja, usodnost zapletov, širša družbena dimenzija, predvsem pa trma, ki bolj kakor iz moči telesa izhaja iz silovitosti hrepenenja. Slednje je temeljna prvina, s katero si dajo opraviti alpinisti, in pri nas ni občutiti ravno pomanjkanja gorniške literature. Kontemplacija je sestavni del vseh vzponov in pisanje plezalcev ob brljavih svetilkah v šotorih na nekaj tisoč metrih nadmorske višine je praviloma dobro artikulirano. Redkeje se je pripetilo, da bi slovenska alpinistična karizma navdahnila publicista ali pisatelja, sploh tujega, kot v primeru Tomaža Humarja, čigar življenjepis je spisala kanadska avtorica Bernadette McDonald (2009), pri nas pa smo knjigo zgolj prevedli.
Skrajne psihofizične preizkušnje so lahko privlačne širšemu bralstvu, a ne potrebujejo izrecnega literarnega dotika. Moč telesa ter nadvlada razuma nad mišicami, kostmi in telesnimi sokovi – če naj nadgradim tezo o hrepenenju – sta za marsikoga sami po sebi dovolj zgovorni. V takšnem duhu sta napisana teksta Samo človek sem (2006), ki ga je o tragično preminulem ekstremnem kolesarju Juretu Robiču (in še z njegovo pomočjo) sestavil novinar Tomaž Kovšca, ter Mož, ki je premagal Amazonko(2006) z dosežkom maratonskega plavalca Martina Strela, kot ga je med nevarno dogodivščino beležil Matthew Mohlke. Razen nekaterih manj opazno zapisanih karier ter ad hoc senzacionalističnih tekstov o skupinskih podvigih pa je s tem našteto vse, kar je zadnja leta izšlo v biografskem športnem žanru pri nas.
A tradicija resnega pisanja o športu na Slovenskem je vendarle širša. Na podlagi boksarskih izkušenj je potentne metafore koval že Vitomil Zupan in pri Študentski založbi so ne tako davno izšli ponatisnjeni raznorodni športni premisleki Marjana Rožanca, literata in dolgoletnega športnega delavca, po katerem se imenuje osrednja domača nagrada za esejistiko. Njegova Maša dvajsetega stoletja (2009) je izčiščeno književniško pisanje, s poudarkom na najpomembnejši postranski stvari na svetu, nogometu, ki je v letih pred razpadom Jugoslavije počasi začel izgubljati klubsko draž. V današnjem času je izstopajoče pronicljiv kolumnist Franci Božič. Desetletje svojih zapisov o športu je zvedel pod krhek knjižni naslov Šport v času tranzicije (2009), medtem ko je tematika postala tudi eden prepoznavnih motivov v kolumnah režiserja in pisatelja Gorana Vojnovića. Ob tem se velja vprašati, ali po Škafarjevem dokumentarcu Peterka: Leto odločitve (2003) lahko vsaj v srednjeročni prihodnosti pričakujemo tudi igrani športni film? In preden se podam v ring z Babačićem, ne smem v pregledu literature mišičnega spomina prezreti Čitanke Panini (2007), ode nogometnim svetovnim prvenstvom in mladosti, ki se je z nostalgijo zapisala esejistu in pesniku Urošu Zupanu.
Babačićevo športno novinarstvo je od nekdaj stremelo h komunikativnosti. Izhodiščna Trdobojčevazgodba je zgodba Pepelke: boksar iz haloške vasi Trdobojci je po trpkem otroštvu, neprizanesljivi mladosti, lucidnem garaštvu in kljubovanju preprekam, ki so povezane s slovenskim nepoznavanjem boksa – športnega simbola maskulinosti –, po sili srečnih naključij dobil želeno priložnost, da postane svetovni prvak v velterski kategoriji verzije IBF. Kot vemo, jo je objel in doslej tudi branil z obema pestema. Zmage so postale medijsko razvpite in o denarju Zavec nerad govori, hkrati pa tudi ni povsem jasno, v kakšni funkciji slovenska policija zaposluje enega najbolje plačanih slovenskih športnikov. Morda se mu želi odkupiti za pripetljaj, ko ob odhodu na evropsko prvenstvo v Grčijo ni mogel dobiti državne zastave in posnetka himne in je organizatorjem predložil kaseto Miše Kovača, zastavo pa sunil z nekega droga? Ne glede na medijsko eksploatacijo Športnika leta v Sloveniji za leto 2010 in hkratnegaSlovenca leta je imel boksar bržčas srečo, ko je Babačićevim literarnim izkušnjam dopustil, da so z grenko-sladkim utrjevalcem premazale vzpon njegove športne kariere. Dolgoročno poslanstvo knjižnega dela je prav v nižanju tona medijske razvpitosti in v pronicanju v globlje dušne nastavke »Mr. Simpatikusa«, diplomanta Fakultete za šport v Novem sadu.
Dejan je vse prej kot agresiven športnik, zato runde mnogokratnega izigravanja in rdeča nit fair playapred bralcem zdrsijo na dah – delno zaradi obsežnega slikovnega gradiva, delno zaradi sočnosti povedanega. Trdobojec je miniaturka o čustvih, odnosih, klubih, trenerjih, o jugoslovanskem in evropskem ringu, o amaterstvu in profesionalizmu, pa o globalnih velikanih te športne panoge, ki so zgodovino založili z arhetipskimi anekdotami in citati. Res, bazična surovost mož znotraj ringa je neuničljivo mediagenična. Prvi Rocky (1976) je nokavtiral tri oskarje in v zadnjem desetletju smo bili priča lepemu številu borilnih usod, prirejenih za filmska platna (Punčka za milijon dolarjev, 2004;Cinderella Man: legenda o boksarju, 2005; Rokoborec, 2008), v kratkem pa pričakujemo boksarsko dramo The Fighter z nekaj igralskimi vrhunci preteklega leta. Podobna naelektrenost veje izTrdobojca, ki ni drugega kot odprt nastavek za filmski scenarij, v praksi uporaben čez kakšnega četrt stoletja. Kajpak z zadržkom, da bo knjižni zgodbi, presekani sredi nedokončanega vzpona, nekoč sledil padec. A sestop z boksarskega trona, kadarkoli že ta pride, skoraj gotovo ne bo pomenil osebnega padca njegovega protagonista, ki zaradi očitne zmage nad travmami globlje narave stoji trdno na dveh nogah.
Dragocenost Babačićevega dela je v tem, da nadaljuje tradicijo iskrenega pisanja o športu in znova standardizira vpletanje žlahtnega literarnega duha v življenjepise posameznikov, ki delujejo v podpovprečno artikuliranih zvezdniških panogah. Posameznikov seveda, ki so tega vsaj približno vredni.
Žiga Valetič (Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011)
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.