Moj spletni dnevnik

Česa se bomo spomnili mi? Cinizem za izbrance

Hodim po mestu in zagledam ogromen plakat, na katerem piše: Gospodje, jaz vam ne verjamem. Spodaj datum koncerta, ki se ima zgoditi šele oktobra naslednje leto. Komu se spet mudi, se vprašam. In preberem, da bo koncert v Stožicah. Ah ja, seveda. Napolniti je treba dvorano. To pa ni hec. Torej nekdo res ne verjame. Dobro, si rečem, samo da smo živi in zdravi. Naj bo, tudi to je marketing. In hodim naprej, po cestah mesta. Obiščem očeta, ki je kot običajno zaspal med gledanjem italijanske lige, in na hitro prestavim na nacionalko, ki predvaja dokumentarec o velikem slovenskem književniku. Da ga le ne bi zbudil. Italijani dosegajo gole v podaljških, zato hoče vedno gledati do konca. Kadar seveda ne zaspi.

Več na: dnevnik.si

Verjemi v svoj koš: Klasa optimist

Pred kakšnimi dvajsetimi leti sva se z Bojanom Krajncem lotila družbeno koristnega projekta Verjemi v svoj koš, pod okriljem katerega sva želela obnavljati in oživljati zapuščena in nefunkcionalna košarkarska igrišča po Sloveniji. Zadeve sva se lotila, ker sva verjela, da lahko pod zunanje koše vrneva mularijo, ki je že začela izgubljati stik z lokalnimi igrišči in iskati svoje partnerje za basket, kot smo ulični košarki rekli nekoč, v virtualni resničnosti. Začela sva polna optimizma, ki sva ga črpala iz lastnih izkušenj z igranjem košarke na lokalnem asfaltu, pod bloki, v katerih smo odraščali.

Več: Dnevnikov Objektiv.

Jebeš takšen praznik

Danes je praznik. Mar res? Zakaj za vraga potem pišem, če bi moral praznovati. Ja, praznovati! Kaj že? Aja! Brezdelje. Kaj nismo samostojni kulturni ustvarjalci zgolj zajedalci, ki jemljemo poštenim davkoplačevalcem, ki jim niti poezija ne more več pomagati iz zagate, v katero jih je spravila materialistična misel, pod katero se kobaca uboga narodova bit? Kaj govorim, za vraga!? Saj me bodo raztrgali, izobčili. Kje je samocenzura, bi dejali moji nekdanji novinarski kolegi, ki so ohranili oddaje in uredništva, ker so znali počakati povelja in se ukloniti lastni svobodomiselnosti. In zdaj so še žrtve? Samih sebe in javnosti, ki je le odmev njihove strahopetnosti. Ampak komu mar, dokler so pokrovitelji radodarni in jim ni mar za individualne izlive iskrivih posameznikov. Nekdo mora izstopati, da se raja zamoti. Saj je vse skupaj le en velik cirkus, v katerem izginjajo zajci in ostali junaki mimikrije, klobuki pa ostajajo na glavah nečimrnih gospodarjev ceremonije. Aja, kje sem začel. Zakaj ne praznujem. Odgovor bom seveda poiskal v pesmi, ki sem jo nekoč napisal za rockovsko skupino iz našega kvarta. Refren, ki je bil seveda preveč morbiden in neprijazen za vrtenje na naših referenčnih radijskih postajah, se je glasil: »Ampak jebeš takšen praznik, ko moraš umret, da ga lahko praznuješ!« Vem, zajebano, pa čeprav je naslov pesmi 1. november. Ampak ta diskurz se tudi na moj praznik ne spremeni prav veliko. Pišemo zato da preživimo, čeprav vemo, da je naše poslanstvo predrago in preveč marginalno, da bi nas lahko odrešilo lastne naivnosti. Ker preživeli ne bomo, vsaj ne, dokler smo živi. Zato sem tudi razmišljal, da bi svojemu romanu, ki ga v teh dneh pretipkavam iz čuvajskih zapiskov, dal naslov Zgodovina naivnosti. Marsikaj se mi še poraja ob vsem tem, a naj bo tokrat dovolj. Moram biti spočit, ker jaz vendarle pišem. Za dolge proge moraš biti spočit, tako kot za hitre odskoke. Vse je v nanosekundi, lahko pa tudi nič. Kakor vzameš. In za konec še nekaj, kar ne bo postalo pesem, ker se ne splača…. Ti edina najdeš mojo dušo tam, kjer je ni….

Lahko noč

nama nihče
ne zavida
še sama
sebi ne
ko greva
spat
se svet
spre
in naju
vzame
dokler
pač
gre

Iskren pogled

Vedno se je igral sam.
V vsakem kriku je
slišal lasten krik,
v vsakem srcu je
trpel zase.
Ko je prvič videl
konja
ga je bilo strah,
ker je imel tako
velike in iskrene
oči. To ni dobro,
si je mislil.
Te oči so predobre,
preveč vroče, na soncu
tisočerih zavistnežev.
Speklo jih bo, strlo
pod nebo, kot hlad
človeškega stremljenje.
Hodil je sklonjeno
in gledal dol,
tudi kadar je čutil
ponos. Bil je sin
slepega konja,
brez stika z vedno
istimi lažmi,
preveč preplašen
preveč konj,
premalo človek.
Preveč pogled,
premalo stremljenje.

 

Banalnost zla

Redkokdaj nas še kaj pretrese, tako zelo, da si želimo storiti nekaj skrajnega, morda celo nedopustnega, preprosto zato, ker nam ni več do takšnega življenja. In še tedaj se raje ustavimo, še enkrat razmislimo, izračunamo, pretehtamo razloge za in proti, si položimo zaključni račun in na koncu dojamemo, da se ne splača. Ampak vendarle. Zakaj se ustavimo? Kdo nas ustavi? Ko se vprašamo kaj takšnega, sledi šok. Ker odgovor je že dolgo tu in je karseda preprost. In krut. Nihče nas ne ustavi! Sami se ustavimo! Sami iz sebe, proti sebi. Ker smo preprosto takšni, kot oni drugi, ki jih tako radi preziramo. Ves konformizem in plašno strinjanje, s katerim so nas uplinili z varnih položajev oblasti in privilegijev, je ostal na dnu, spodaj, kjer se plazimo, oblečeni v težka oblačila državljanske ubogljivosti. Nič ne pomaga, če se tega zavedamo in prepričujemo sebe in druge, da mi nismo brezčutni opazovalci popolnega propada družbenih vrednot. Naenkrat se najdemo pred obličjem zla, v katerem ni nobene duhovnosti, presežne vrednosti ustvarjalnega nemira, zgolj samost spravljivega, poslušnega in zanesljivega občana. To smo mi, ne oni. Ker živimo v času, ko je spreminjanje vlog obvezni program slehernega borca za preživetje, je praktično nemogoče ločiti med dobrimi in slabimi. Saj so običajno ravno slabi tisti, ki znajo najbolje igrati. In veste zakaj? Zato, ker ne pokažejo čustev, oziroma ravnajo z njimi karseda ekonomično. V športnem žargonu bi dejali, da imajo pregled nad igro. Nama se takoj vse prebere z obraza, mi je nekoč navrgel prijatelj, ki mu ni bilo všeč, da je vseskozi odkrit in dostopen vsakemu kretenu, ki pride mimo. Verjetno ga je utrudilo nenehno dajanje, kakršnega bi moral biti publicist in medijski strokovnjak vajen. A ni obupal. Ni izobesil napisa: danes smo prodali vso iskrenost, zato smo do nadaljnjega zaprti. Ni naredil tega, ker ve, da drugače ne gre.

In ko smo že pri eksistenci in egoističnim nagnjenjem slehernega posameznika, ne morem mimo filma Hannah Arendt. Pravzaprav ne morem mimo nje, ki zagleda birokrata, namesto demona, majhnega, dolgočasnega birokrata, ki vse zanika. Govorim o nacističnem zločincu Adolfu Eichmannu, katerega sojenje postane njena obsesija. In to samo zato, ker je skušala razumeti. Preprosto ni ji bilo jasno, kako je lahko takšen beden in dolgočasen uradnik, povzročil tolikšno zlo. Vsi so jo opozarjali, da gre za okorelega zločinca, ki je odgovoren za smrt milijonov, ona pa je še naprej rinila v tisto, kar je videla pred seboj. In ni pustila čustvom, da so zameglili razum. Do zadnjega trenutka ne. Peklo jo je spoznanje, kako lahko nekdo izniči samega sebe, samo zato, da ne bi bil kriv, ne pred sabo ne pred drugimi. In Eichmann dejansko ni bil kriv, ker ni razmišljal. In to je ta banalnost zla, ki je tu, z nami, ves čas, v pogonu, tako kot država, ki hrani samo sebe, zato, da nas lahko drži v suženjstvu, ki smo si ga navsezadnje izbrali sami. Vladajo nam plitki ljudje, ki ne razmišljajo o revežih, pravih žrtvah, ker so se sami izmazali, ali pa so se rodili rešeni, lepi in prazni, zločinci, ki sklonjenih glav lomastijo v svoje večne pisarne in tam podpisujejo male smrtne obsodbe, mala potrdila za tiste, ki jim gre za silo. In nihče ni kriv, ker nihče ne razmišlja o nepotrebnem; nepotrebno pa je domala vse, kar ne prinaša zadovoljstva, pa če je to zadovoljstvo še tako obrabljeno, obsceno in podtaknjeno. Torej ni demonov, so samo dolgočasni birokrati, ki nič ne vedo. Zjutraj se poskrijejo po svojih službah, popoldan pa hitijo na obvoznice, ki jih vodijo daleč stran od mesta zločina. Za seboj puščajo mestna jedra, opustošena duha, ki ga ti ljudje ne potrebujejo, oziroma ga imajo ravno dovolj za svoja mala zadovoljstva, zato ga vedno znova odnašajo v svojih sivih uniformiranih oblačilih, nekam daleč na periferijo, v mir svojega nerazmišljajočega sveta. Kadar se vendarle soočijo s kom, ki nima te sreče, da bi bil zaprt v svet gotovosti in prividne brezbrižnosti, pokažejo svoj človeški obraz, s katerim izvršujejo svoje ukaze. Takrat tudi sami postanejo žrtve lastne pozicije, ki jih nekje globoko dela nesrečne. Le da tega ne vedo, dokler ne srečajo prave žrtve sistema, v katerem ni milosti za nikogar. Naenkrat se zazdi, da vsi razmišljamo, si delimo mnenja, smo skratka odprti za resnico, dokler je trgovina odprta, oziroma so na sporedu poročila. A temu seveda ni tako. Ker razmišljati ni dobro, znajo povedati tisti, ki tega niso nikdar zares počeli. Vsekakor ne tako kot naša junakinja, ki ne prezira, ali sovraži, ampak zgolj opazuje in hoče razumeti. Obenem pa ne pusti, da bi bila kakorkoli pristranska, ker ve, da bo tako izgubila svojo pravico do mišljenja. Tudi za ceno ugleda in položaja v družbi. Hannah Arendt je tvegala zato, da bi svet spoznal banalnost, ki nam vlada in nas na koncu ubije, pa če se to sliši še tako bombastično. Kar živimo danes in tu, ji samo pritrjuje. Še več. Najhuje je to, da je banalnost absolutno zmagala, z njo pa vsi tisti, ki jim takšno stanje ustreza.

Stran 3 od 41234