Moj spletni dnevnik

Jaz nisem doma

Hrvaška in Slovenija sta precej bolj povezani, kot si upamo priznati. Pa ne le zato, ker je na Hrvaškem v poletni sezoni vse polno Slovencev, ki so zares srečni šele takrat, ko pobegnejo iz svoje Slovenije. Seveda v tem segmentu samozatajevanja prednjačijo tisti iz prestolnice, za katere je bila Ljubljana od nekdaj nujno zlo, mesto skratka, ki ga je treba prej ali slej zapustiti.

Nadaljevanje na vecer.com.

Tujci v svojih hišah

Po dolgem času se mi je zdelo primerno obiskati eno najbolj priljubljenih mestnih gostiln, ki je bila nekoč celo zbirališče ljubljanskih alternativcev z obeh bregov. Danes je to seveda resna restavracija, namenjena predvsem zahtevnim turistom iz vseh koncev sveta. Vseeno sem si drznil sesti za eno od dragocenih miz in skromno naročiti rižoto s čičeriko, ki jo je priporočil sam šef strežbe. Seveda ni šlo brez obveznega uvoda o izjemnem kuharju, ki nikdar ne razočara, tako da sem se počutil kar malce počaščen, da bom lahko deležen takšnega gurmanskega doživetja.

Nadaljevanje na vecer.com.

Nočem

Pred časom sem v Vodnikovi domačiji predaval o slovenski pank poeziji, ki je ostala še kako živa vse do današnjih dni. Za lažje razumevanje okoliščin in dejavnikov, ki so nas prisilili k pisanju pank verzov, sem si pomagal z nekaterimi anekdotami iz sivih osemdesetih, ko smo tavali po znameniti ljubljanski megli, ki je danes skorajda ni več. Kam je izginila, ne ve nihče. A to niti ni več pomembno.

Več na: vecer.com

Srajca z rožicami

Človek se počasi navadi lastnih zablod, in če ni pretiraval z načrti, ima veliko možnosti za ohranjanje zadostne mere optimizma, s katerim lahko kljubuje žalosti, ki se z leti lepi na podplate minevanja. Tako je tudi z mojimi obiski morja, ki so pozlačeni s posebno vrsto otožnosti in hkratne hvaležnosti. Tisti, ki so doživljali morje bolj kot nagrado, nekakšno darilo, in ne zgolj kot golo dejstvo, bodo vedeli, o čem govorim. Nekateri se zavejo velike modrine šele, ko so povsem na dnu. In v tem ni nič slabega.

Več na: delo.si

Ljubljana–Trst–Ljubljana: Hrepenenje z okusom cimeta

Ne vem, zakaj, a že nekaj časa si želim z vlakom v Trst. Kot bi hotel potešiti neko davno željo, ki mi je izpustila roko, zdaj pa jo poskušam spet najti in jo odpeljati na mesto zločina. Vem, sentiment je le še potrošno blago, na katerega se lovijo najbolj naivni. Način, kako obiskujemo Trst, pove vse. Sposodimo si ga za nekaj ur in takoj pozabimo nanj, do naslednjič. Kot bi šel nekoga pozdravit, čeprav temu že dolgo ni mar zate. Ja, takšen je Trst, vzvišen in hladen; pusti ti vedeti, da mu ni mar zate – tega sem vajen, zato se razumeva.

Več na: dnevnik.si

Stran 1 od 3123